Nemčija je država, iz katere so banke, ki imajo v svojih bilancah največje nepriznane izgube zaradi dolgov držav PIIGS. Nemške banke so se obnašale kot »divja dekleta«, ko so jih nagovorili tuji dolžniki in so svoje bilance obremenile z velikimi nezavarovanimi krediti, ki so jih odobrile goljufivim posojilojemalcem po Evropi, ki so jim seveda ponujali visoke obresti. Nemški bančni regulatorji svoje banke očitno še »pustijo pri miru«, da lahko skrivajo svoje izgube. Toda tega prikrivanja bo konec takoj, ko bo katera od držav PIIGS postala nesolventna. To pa se bo zgodilo, če ne bodo dobile pomoči od drugih članic evroobmočja na podlagi mehanizma, ki je bil dogovorjen maja.

Nemške banke so tako na vrhu izpostavljenosti do bank vseh ogroženih držav. Visoko izpostavljene so v primeru Grčije sistemsko pomembne banke Nemčije, Francije, Belgije, Cipra in Portugalske. Nemške in belgijske banke so visoko izpostavljene do Portugalske, nemške in belgijske banke do Španije, do Italije nemške, francoske, nizozemske, belgijske, luksemburške, avstrijske in portugalske banke, do Irske pa nemške in ciprske banke.

Kanclerka Angela Merkel z vztrajanjem pri zahtevi, da bodo po letu 2013, ko je predvidena uvedba stalnega mehanizma za pomoč prezadolženim državam evroobmočja, morale banke same nositi izgube za nezavarovane kredite, namerava spametovati nemške banke, da se ne bodo več obnašale kot »divja dekleta« in ne bodo več največje financerke prevar s ponarejanjem podatkov. Izvedenec Peter Bofinger nedvomno zelo dobro ve, zakaj je v pogovoru za Spiegel povedal, da je irska kriza za Nemčijo nevarna. Zeit pa je objavil pregled, kakšno je stanje v drugih problematičnih državah, ki imajo evro. Evropski davkoplačevalci bodo prek mehanizmov za Grčijo in druge članice EU očitno reševali predvsem nemške banke.

Irska je bila znana kot »keltski tiger«. Od reveža na severu Evrope je kar naenkrat postala država z enakim bruto domačim proizvodom na prebivalca kot ZDA. Toda »keltski tiger« se je očitno zdaj naenkrat spremenil v »keltsko prikazen«. Irski nadzor bank je bil tako šibak, irske banke pa tako divje in utrgane, da je New York Times Irsko poimenoval Divji zahod. Največje irske banke so ustvarile dvojni balon – na področju poslovnih in stanovanjskih nepremičnin. Naglo so rasle, dokler ni propadla ameriška banka Lehman Brothers. Konec leta 2008 je irski balon počil, je, razmere na Irskem opisal izredni profesor na univerzi Missouri William K. Black.

Največja irska banka je bila Anglo Irish Bank. Vlada ocenjuje, da bodo morali davkoplačevalci pokriti okrog 60 milijard evrov izgub irskih bank. Black opozarja, bi Irska in Islandija propadli kot državi, če Lehman Brothers septembra 2008 Američani ne bi pustili v stečaj. Če bi njune banke z rastjo, ki so jo imele pred krizo, nadaljevale še dve leti, bi dolg na prebivalca postal tako neverjetno visok (bil bi na ravni 50 tisoč dolarjev), da bi povzročil množično odseljevanje ljudi iz države. S tem bi se dolg na prebivalca še povečal, v obeh državah pa bi danes večinoma živeli le še upokojenci in tujci.

William K. Black piše, da so se udeleženci, ki so se zbrali na letošnjem festivalu Kilkenomics, strinjali glede treh točk. Noro je bilo, da je irska vlada zagotovila neomejeno garancijo za dolgove vseh irskih bank. Irska vlada je krizo bank v zasebni lasti spremenila v dolžniško krizo države s prevelikim javnim dolgom in proračunskim primanjkljajem, kar je ogrozilo okrevanje gospodarstva iz krize in resno streslo EU in evro. Če mednarodni denarni sklad (IMF) in EU Irski ne bi pomagala, bo država bankrotirala.

Black opozarja, da je treba nauke iz krize na Irskem in Islandiji vzeti resno vsaj iz petih razlogov. Analitiki so se dolgo spraševali katera iskra bo zanetila naslednjo stopnjo finančne krize na globalni ravni. Kandidatke so evropske države v težavah in Kitajska s svojim balonom, ki še vedno raste. EU je sestavljena tako, da spodbuja prihodnje finančne krize, določene države pa v določenih obdobjih močno kriminalne. Ta kriminalna okolja bodo povzročala prihodnje epidemije v obliki goljufij pri nadzoru računov, kar je glavni razlog težkih finančnih kriz. Veliki zneski denarja bodo porabljeni v teh prevarah, povzročili bodo finančne balone, ki bodo povzročili izgube bank in težke recesije, opozarja Black.

EU je po njegovih besedah sestavljena tako, da se težko odzove na recesije in dolžniške krize in ta odziv je drag. EU uporablja strategijo IMF »spremenimo finančno krizo v krizo realnega gospodarstva«. In petič, odgovor irske vlade na epidemično in goljufivo posojanje denarja je bil tako grozen, da na eni strani ponazarja, kako katastrofalni so stroški deregulacije, nenadzora in oboževanja financ, na drugi strani pa dokazuje, da je treba na takšne epidemije odgovarjati z ustrezno kombinacijo analiz, skepticizma, poguma in poštenosti.

Black opozarja na analizo profesorja univerze v Dublinu Karl Whelan, ki piše, da je zdravje evropskih bank pod vprašajem. EU nima le irske bančne krize, ampak evropsko bančno krizo, ki bo povod za nesolventnost držav v prihodnjih letih. Posledica tega bo počasna gospodarska rast in morda celo recesija v obliki W. Obremenilni (stresni) testi o zdravju evropskih bank so bili po njegovih besedah farsa, ker so ugotavljali, da banke ne morejo povzročiti nesolventnosti držav.