Ni veliko držav, ki ne bi imele odlikovanj. Približno toliko, kot je držav brez odlikovanj, je tudi držav, v katerih večji ali manjši del javnosti nima težav z s to ali ono odločitvijo, kdo naj jih dobi. Podobno je z državnimi nagradami in (česar ne vemo šele od letos) tudi z najbolj prestižnimi mednarodnimi nagradami, o katerih odločajo po naslovih članov sodeč najbolj modre ustanove, kakršna je, denimo, švedska kraljeva akademija. Včasih se celo zdi, da so odlikovanja in nagrade na svetu predvsem zato, da se ima določena družba (ali človeštvo) priložnost nespravljivo spričkati o tem, kakšna pravzaprav je, kaj so njeni ‘temelji’ in nič manj, kakšna bi rada bila.

Zdaj že malodane ‘zloglasna’ odločitev predsednika države Danila Türka, da odlikuje Tomaža Ertla tako ni nič posebnega. Nasprotno, v slovenskem merilu je pravzaprav zgolj nadaljevanje bogatega izročila, ki ga imamo navzlic razmeroma kratki zgodovini države (in ga skrbno gojimo tudi, ko gre za državne nagrade). Najbolj znana je kajpak zgodba o zlatih častnih znakih svobode, najvišjem odlikovanju, ki so se takratnemu predsedniku države Milanu Kučanu vrnila v neugledni embalaži. Šesterica poprejšnjih odlikovancev se pač ni strinjala z novincem v svoji druščini.

Potem so polemike izbruhnile še nekajkrat, nekatere je zmotil odlikovanec Janez Stanovnik, druge Jože Bernik, medtem ko je bil, recimo, Jože Pučnik v središču tovrstne pozornosti v širšem smislu kar nekajkrat. Najbrž prvič, ko je dal vedeti, da odlikovanja ne bo sprejel, drugič, ko ga je dobil, ko se ni mogel več braniti (torej posmrtno), in tretjič, ko so po njem poimenovali ljubljansko letališče. In tu smo že tudi pri skorajda nič manj kot Ertlovo odlikovanje ‘zloglasnem’ poimenovanju ljubljanske ulice po JBT (brez Z), a si bom razpredanje o tem (ali, denimo, o tem, ali je nekemu županu dovoljeno proti volji svojcev postaviti kip Janeza Drnovška) prihranil, med drugim zato, ker od tukaj potem ni več daleč do evropske resolucije o totalitarizmu …

Naj raje ostanem pri odlikovanjih, morebiti pa tudi nagradah, predvsem državnih (bi pa lahko tudi o onih drugih, kajti z nagradami in priznanji nima težav le država, ampak tudi ‘civilna družba’, denimo menedžerska, novinarska, zdravniška in druga društva). S polemikami in prepiri okrog njih, kot rečeno, nismo in ne moremo biti prav izvirni (nekaj večjo količino domišljije kažemo le pri pritlehnosti in zagrizenosti). Bi pa lahko bili nekonvencionalni s tem, da odlikovanja preprosto ukinemo. Takisto državne nagrade in poimenovanja ulic, trgov in objektov po ‘velikih’ Slovenkah in Slovencih, celo tujih osebnostih.

In če se iz slabosti spravimo delati kreposti, je možnosti še veliko. Po odlikovanjih in nagradah bi se lahko lotili voznega parka, tega svojevrstnega ‘atributa’ državnosti. Ni namreč nobenega pametnega razloga, da se predsednik države, vlade, ministri in še kdo prevažajo naokrog v največjih in najbolj potratnih limuzinah. Če je bila, na primer, za Danila Türka pred volitvami dobra hibridna honda, zakaj potrebuje zdaj (vse od izvolitve, še pred prisego) nemško mrcino?

Če te države ‘zunaj’ v glavnem ne razlikujejo od Slovaške, jo bo morda nekaj ljudi več, če bo imela v svoji ‘floti’ čez tri, štiri leta samo vozila na električni pogon, lahko od (’na pol domačega’) francoskega proizvajalca ali/in tudi od drugih, ki takšne avtomobile napovedujejo. Iz Ljubljane do Lendave je 200 kilometrov, avtonomija ne more biti težava, varnost prav tako ne, če ne bodo mogli divjati z modrimi lučmi preveč onkraj dovoljenih hitrosti pa nič hudega (razen, če kdo lahko pove, kdaj si je kateri iz predsedniško-ministrskih vrst rešil glavo pred atentatorji ali drugo nevarnostjo samo zato, ker je imelo njegovo vozilo osemvaljnik s 450 konji).

Simbolično, a ne le to, kajpak pa, kar slišim, neuresničljivo. Še bolj in za še več ljudi pa zna biti neuresničljiva, idealistična, utopična, naivna (politično in sploh) pomisel, ali ne bi morda kazalo ukiniti vojske. O tem civilna družba, kolikor vem, že dolgo ne govori več, če že, pa praviloma v navezavi z obžalovanjem zaradi vstopa v Nato ali kar zahtevo, da država iz tega vojaškega pakta izstopi. Kaj pa, če je ukinitev vojske v članstvom v Natu ‘združljiva’, še več, če članstvo morda ni tisti ‘pogoj’, ki takšno opcijo dela realistično? Vem za ustanovno listino, za naše obveznosti in doktrine, toda – ali ni vendarle nenavadno, da si mora policija, ki naj bi skrbela za vsakodnevno (’mirnodobno) varnost državljanov (recimo, da je to prvenstvena naloga policije) ustrezne zaščitne jopiče sposojati od vojske, ki prednostno ‘operira’ na tujih ozemljih?

Že desetletje ali celo dlje natovske seanse minevajo v znamenju ‘iskanja nove vloge’, medtem ko se ‘na terenu’ ta nova vloga kaže skoraj izključno kot ‘okupatorska’. A če vzamemo to ‘novo vlogo’ dobesedno, potem ne bi smelo biti nemogoče, da Slovenija svoj zanemarljiv vojaški potencial v natovskem okviru zamenja s ‘civilnim’. Da Natu namesto hummerjev in patrij ponudi eno, dve ali celo tri poljske bolnišnice z ustreznimi ekipami (ki lahko ob naravnih in drugih nesrečah pridejo prav tudi njenim državljanom), da mu ponudi en, dva ali tri vode lavinskih psov z vodiči (kar prav tako ni uporabno samo v vojaških operacijah), da mu ponudi še več izvedencev za odkrivanje in onesposobljanje min, gorske reševalce, ‘navadno’ policijo …, skratka vse, v čemer smo že dobri (ali bi lahko bili) in bi lahko bili še boljši in celo najboljši, ni pa ‘omejeno uporabno’.

Zdaj Natu – kot naše gospodarstvo svetu – ponujamo veliko tega po malem, v ničemer nismo prav dobri, v ničemer se ne more prav zanesti na nas, nikjer ne izstopamo z ‘dodano vrednostjo’, po kateri bi nas opazili in cenili. Konkuriramo velikim (ki svojih armad nikoli, dolgoročno smo vsi mrtvi, ne bodo opustili) in z nesorazmernimi vložki poskušamo držati z njimi korak tam, kjer tega ‘objektivno’ ne moremo (kot če bi, recimo, Gorenje poskušalo s ceno in količino tekmovati s kitajskim Haierjem). Kajpak, ‘prestrukturiranje’ vojske bi zahtevalo izjemno veliko dela doma, prineslo vrsto na videz nerešljivih težav diplomaciji, pa tudi uresničljivo ni čez noč. Redko katero prestrukturiranje je.

A nobena od težav ne more biti razlog za to, da o tem ne bi razmišljali. Kot tudi ne o drugih nekonvencionalnih možnostih in opcijah. Na vseh področjih ‘življenja in dela’. Kako je, ko delimo državna odlikovanja, zagledamo ‘civilno’ vozilo z modro lučjo (četudi ne na odstavnem pasu) ali kupujemo orožje, že vemo. Dajmo se prepirati o čem bolj izvirnem.