Uvozniki soje iz ZDA v EU imajo od julija velike težave. V ZDA testi ne pokažejo, da so v pošiljki sledi gensko spremenjene soje, ki je v EU ni dovoljeno uporabljati, testi v evropskih pristaniščih pa te sledi pokažejo, zato so že kar nekaj pošiljk poslali nazaj. Evropska komisarka za kmetijstvo Mariann Fischer Boel je v razpravi na Evropskem političnem centru (EPC) opozorila, da je za ta problem treba zelo hitro najti rešitev, saj evropskim živinorejcem sicer grozi podražitev in pomanjkanje krme, potrošnikom pa podražitev mesa. Kmetje svoje živali namreč večinoma krmijo s proteinsko krmo, to pa je soja, za katero ni nadomestila.

Helen Holder iz nevladne okoljske organizacije Friends of Earth je dejala, da EU ZDA ne bi smela popustiti, saj s tem, da njihovi testi sledi gensko spremenjene soje ne pokažejo, poskušajo zgolj doseči, da bi jo v EU dovolili uporabljati. Pridelava soje je po njenih besedah zelo monopolizirana, 50 odstotkov vse soje na svetu namreč pridelajo ZDA, skupaj z Argentino pa se ta delež poveča na 70 odstotkov. Holderjeva je tudi zavrnila očitke, da so postopki za potrjevanje gensko spremenjenih rastlin (GSR) v EU zelo dolgi. Po njenih podatkih v ZDA trajajo 18 mesecev, v EU 2,5 leta, v Braziliji 3 do 5 let in v Argentini 3 leta, kar pomeni, da so izolirane ZDA, ne pa EU.

Mariann Fischer Boel se strinja, da vsaka nova tehnologija, kar vključuje tudi GSR, prinaša rizike, toda za ocenjevanje teh rizikov imamo znanost. Če znanost ugotovi, da posamezni gensko spremenjeni organizem ne škoduje zdravju ljudi in živali in naravi, ni razloga, da ga ne bo odobrili, meni evropska komisija. V EU je problem, da države članice, ki o odobritvi odločajo s kvalificirano večino glasov, večinoma ne morejo zbrati ne dovolj glasov za in ne dovolj za proti, zaradi tega večino predlogov komisija dobi nazaj v odločanje. Ta “teniška igra” temelji na političnem odločanju, ne pa strokovnem. Države članice je Fischer Boelova pozvala, naj prenehajo z resničnostnim šovom, ko najprej zavrnejo odobritev gensko spremenjene soje, za katero ni znanstvenih dokazov, da bi bila škodljiva, potem pa prinesejo na mizo predloge za interventno pomoč živinorejcem.

Julien Mousnier, ki je v kabinetu evropske komisarke za kmetijstvo pristojen za GSR, pravi, da kmetje v EU zdaj gojijo gensko spremenjeno koruzo, ki jo je edino dovoljeno pridelovati, na 100 tisoč hektarih polj, kar je 1,2 odstotka celotnega pridelka. Največja proizvajalka gensko spremenjene koruze v EU je Španija. Predpise o soobstoju GSR pa je sprejelo 15 članic EU. Slovenija je med njimi.

EU po besedah komisarke ne more sama doma pridelati dovolj soje za svojo porabo. Iz ZDA in Južne Amerike na leto uvozi 32 milijard ton soje v zrnju in moke. Ob tem je letos v Argentini pridelek zaradi suše za 30 odstotkov nižji, v ZDA pa padajo zaloge, vse več soje za svojo živino kupijo Kitajci, ker jedo vse več mesa. Sledi gensko spremenjene soje v pošiljkah iz ZDA so v nižjih deležih od dovoljene meje za sledi gensko spremenjenih organizmov v naravnih rastlinah. Če članice EU kmalu ne bodo potrdile razumne rešitve – pri čemer se komisija ne zavzema za spremembo pravil -, lahko pričakujejo najprej podražitev krme, nato pa še mesa. Odločiti se je treba na podlagi dokazov, ne na podlagi čustev, pravi komisarka.

Glede gojenja GSR v EU pa je ponovila besede predsednika evropske komisije Joseja Manuela Barrosa v evropskem parlamentu, da bi morali sistem spremeniti tako, da bi vsaka članica lahko sama odločila, ali bo dovolila gojenje na svojem ozemlju. To je v bistvu zahteva Avstrijcev, ki jo podpira tudi Slovenija. Ker pa ima EU skupni trg, ne pride v poštev prepoved uvoza GSR iz države v državo članico.

Willy De Greef, generalni sekretar evropskega združenja za biotehnologijo EuropaBio,  pravi, da je EU del mednarodne trgovine, ker so gensko spremenjene rastline po svetu v široki rabi, se jim EU ne more izogniti. V prihodnje jih bo samo še več, saj bo treba poljščine prilagoditi podnebnim spremembam, v laboratorijih recimo že razvijajo takšne, ki so odporne proti suši.

Roberto Pagni, vodja oddelka za trajnostno kmetijstvo v Toskani, kjer so se leta 2000 odločili, da bodo regija brez GSR, se je zavzel, da bi morali v EU odločanje o tem prenesti na regionalno raven. Dodal je še, da v EU večina ljudi in večina kmetov tem rastlinam ni naklonjena. Poleg zdravja ljudi in živali in vpliva na okolje bi po Pagnijevih besedah pri odločanju o gojenju morali upoštevati tudi socialno-ekonomske dejavnike in vpliv na biotsko raznovrstnost. V Toskani so se odločili, da ne bodo gojili GSR, ker so se odločili za pridelavo kakovostne hrane z geografsko in drugimi oznakami. Za kmete v Toskani je kakovost pomembnejša od cene. Sicer pa tudi hribovita pokrajina ne omogoča industrijskega kmetijstva, saj povprečna kmetija meri 11 hektarov (v Sloveniji 6 hektarov). Pagni je še dodal, da veliko raziskav o GSR financirajo nadnacionalke in temu primerni so tudi rezultati.