GOST razgledi.net

Jure Aleksič
novinar
^{jurealeksic@gmail.com}

Boštjan Videmšek je v Sloveniji prav gotovo najbolj prodoren novinar svoje generacije. Še kot najstnik je za Mladino objavljal neustrašne reportaže o ljubljanskih pouličnih bandah, nakar se je počasi specializiral za svetovna krizna žarišča. V zadnjih desetih letih je poročal od praktično povsod – torej s Kosova, iz Somalije in Konga preko Izraela in Palestine do Iraka in Afganistana. Svoje tekste je med drugim objavil v New York Timesu in na BBC Worldu. V Delu je skupaj s fotografsko dušo-dvojčico Juretom Erženom v zadnjih desetih letih preko neštetih reportaž sestavil spektakularen mozaik vzrokov prihajajoče tretje svetovne vojne, v zadnjem času pa ga najbolj zanimajo presunljive usode klimatskih emigrantov.

Večni zaljubljenec v šport svoje eruditsko poznavanje zunanje politike nadgrajuje s fanatično, maltene manično jeklenitvijo lastnega telesa, tako da potem na terenu brez večjih težav prestane tedne ekstremne vročine, zaradi katere je treba kakega slabše pripravljenega novinarskega kolega evakuirati po prvih parih urah. Prav komično je, kako so katastrofe nanj navezane ravno nekje toliko, kot je on nanje: še ko gre na težko zasluženi dopust, mu na Maldive sledi eden največjih cunamijev moderne dobe in pobije 230.000 ljudi.

Nedavno si dobre tri tedne poročal iz Afganistana. Je po tvojih opažanjih vojna za Američane in njihove zaveznike realno sploh še dobljiva?
Ne, niti slučajno. Najboljši dokaz tega je pakt, ki ga skuša zdaj NATO pakt napraviti z Rusi. NATO je Rusijo dejansko uradno zaprosil za pomoč. Kronski dokaz totalne nemoči imperija, ki se je po padcu Berlinskega zidu strašno samovšečno oklical za edinega ostalega, je točno v tem, da zdaj krvavo potrebuje pomoč spektakularno propadlega imperija, ki si je velik del zob polomil prav v Afganistanu. Kakšna ironija!

Je po tvojem mnenju prav, da ima Slovenija danes tam svoje vojake?
Ne. Tam v resnici nimamo kaj početi. Take misije Nata so že v osnovi povsem zgrešene, saj pakt niti približno ni nastal zato, da bi branil demokracijo na teritorijih, kakršen je Afganistan. NATO se je tja v resnici odpravil samo zato, da bi našel nov razlog za svoj obstoj. In pri tem stopil na ogromno mino, namreč dobesedno. Zelo neuspešen je tudi pri iskanju opravičil in alibijev za tisoče in tisoče žrtev med civilnim prebivalstvom. Mi pa pri vsem skupaj ponižno sodelujemo, in to preprosto ni prav. Ampak! Ker je slovenska vojaška prisotnost tam dejstvo – in ker se bo v prihajajočih letih samo še okrepila, politična odločitev za to je bila že sprejeta – bi bilo prav, da se naša vloga tam vsaj nekoliko redefinira. Slovenski vojaki so tam namreč zelo ogroženi in z največjo lahkoto se lahko zgodi, da bodo začele nazaj k nam romati vreče s trupli.

Ampak naši vojaki kolikor vem tam niso udeleženi v neposrednih spopadih?
Res je, a največja nevarnost za zahodne vojake leži v sami naravi inštitucije, kakršna je NATO – torej v naravi bolano zbirokratiziranega mastodonta. Ko padejo vojaki v zasedo, morajo v veliki večini primerov najprej s komando uskladiti, če smejo sploh vrniti ogenj. Kar praviloma traja par ur ali celo več. Zato se dogaja, da lahko 50 talibov v kakšnem kanjonu zelo učinkovito drži v šahu tudi do 2000 izvežbanih in dobro opremljenih profesionalnih vojakov. In ko se posamezne Natove strukture v komandi končno uskladijo glede podpore iz zraka, se je teh 50 talibov že zdavnaj razbežalo in pod bombami umira predvsem civilno prebivalstvo. Take stvari se dogajajo vsak dan.

^{_{Foto Jure Eržen}}

Kolikor razumem, so te po povratku domov talibi kontaktirali in te povabili, da se jim kot poročevalec pridružiš na prvih bojnih linijah …
Ja. No, v bistvu je bil povod za njihov klic, da so želeli, naj jim pošljem pdf datoteko intervjuja, ki sem ga napravil z enim njihovih voditeljev. Iz neke jame tam nekje visoko v gorah se grejo hi-tech propagandno vojno – in v bistvu jim gre tudi ta zelo dobro od rok. Res so me za mesec dni povabili k sebi na fronto, kar je seveda izjemen novinarski izziv … Vendar imam svoje pomisleke.

No, to bi bila najbrž ultimativna poročevalska zgodba …
Mmm, po mojem bi lahko človek pri taki stvari zelo hitro zapadel v larpurlartizem. Meni se ne zdi vredno delati talibov samo zaradi talibov, temveč me zanimajo v širšem kontekstu. To tudi ni štorija za starošolsko pisano tradicijo, temveč zahteva skoraj popolno vizualizacijo – teh prijemov pa se šele učim. Priznam, malce zapoznelo, ampak bolje pozno kot nikoli.

Prav pred kratkim si si kupil videokamero, kajne?
Tako je. O talibih je bilo že ogromno napisanega in analiziranega, ampak veliko, če ne večina tega je bullshit. Če ti nimaš konkretnih posnetkov njihovega obrednega kopanja z vrtničnimi cvetovi, sufijskih transov v mošejah, neposredne streljačine, zadnjih zapenjanj pasov samorazstreljevalcev ter kisline, ki jo mečejo v obraz deklicam na poti v šolo … E, potem lahko še tako analiziraš, pa nimaš v bistvu ničesar.

V nakup kamere te je prisililo tudi dejstvo, da je poklic vojnega poročevalca v bistvu poklic v pospešenem umiranju …
Pa ne samo poklic vojnega poročevalca, v smrtnem krču je skoraj kompletno novinarstvo – vsaj tisto novinarstvo, ki si sploh še zasluži to ime. Če si tiskani mediji ne bomo v zelo kratkem priznali, da smo živi fosili, bomo zelo kmalu postali mrtvi fosili. Nedavno sem bil v Gijonu na velikem simpoziju o prihodnosti medijev in ko je v polni dvorani padlo vprašanje, če kdo nemara pozna enega samega človeka, ki je mlajši od 25 let in redno bere kak časopis, se ni dvignila ena sama roka.

Kaj pa vem, tudi v najini generaciji se ne spomnim, da bi mladi na veliko brali časopise … Ta želja pride kasneje, ko postaneš tvorni zagrenjeni del produktivne populacije.
Ne, ni res. V najini generaciji – torej generaciji, ki jih ima danes nekje okrog 35 let – je bilo še vedno ogromno takih, ki so že v srednji šoli brali časopise. S tega vidika je bila ta generacija najbolj privilegirana generacija kdajkoli – ker je imela dostop tako do presežkov stare bralne kulture kot do nesporne svežine novih medijev. Je pa res, da je to tudi takorekoč edini vidik, s katerega je bila ta generacija privilegirana. Bili smo ravno premladi, da bi zares profitirali od divje tranzicije, danes pa smo ravno prestari, da bi se znali zateči v med mladino kraljujoči apatični eskapizem ter se nekako prepričati, da nam je vseeno.

Kakšna je tvoja strategija, da uspešno prebrodiš smrt vojnega poročevalstva kot žanra?
Ne vem, kaj bi ti rekel. Že od šestnajstega leta naprej živim od svojega dela in do sedaj mi je strategija korak po korak dobro služila. A časi so res grozljivi. Ko sem objavil članek na prvi strani New York Timesa, sem bil prepričan, da je to to. A ravno tedaj se je začela finančna kriza in globalni freelance medijski trg se je preprosto sesul. Tako močno, da danes komajda sploh še obstaja. Po svoje je ironično: objavljati po uglednih svetovnih časopisih niti ni tak problem, a honorarji so nizki. Tako nizki, da si ne morem predstavljati, kako bi si lahko novinar, za katerim ne stoji močna časopisna hiša, iz njih financiral drage nevarne poti v svetovna krizna žarišča. Jasno mi je, da brez podpore Dela ne bi mogel skoraj nikamor. Nasploh je po svetu interes za resne zgodbe vse manjši, pa tudi novinarje se je začelo obravnavati skoraj tako brutalno kot tekstilne delavke. Naj navedem samo primer: lokalni časopis v predmestju Los Angelesa je pred meseci odpustil večino svojih novinarjev, a časopis s solidno naklado še naprej izhaja. Lastniki so kompletno redakcijsko delo namreč preselili v indijski Bangalore, kjer desetkrat cenejši Indijci s pomočjo spletne telefonije in agencijskih novic dnevno pišejo o dogodkih v kalifornijskem predmestju. Ker je poceni in ker kot kaže bralcev to niti približno ne moti.

Še enkrat te bom vprašal: kakšna je strategija?
Nimam strategije. V bistvu sem kot slovenska vlada: čakam in gledam, kaj bo, ha ha ha. Edino, kar me še včasih navda z upanjem, je druženje z določenimi ljudmi, ki so največ do dve leti starejši ali največ do deset let mlajši od mene. Mnogi, vidim, imajo sicer težave pri razločevanju med žurnalizmom in aktivizmom – a to je samo zato, ker še niso prodali svojih idealov. In v njih vidim veliko potenciala, ki bi znal zasluženo zjebat mater starim privilegirancem, ki se niso bili zmožni odzvati na prihajajočo krizo. Ta mlada generacija je ogromno pretrpela. V Grčiji ji pravijo Generacija 700, v Italiji ji pravijo Generacija 1000, v Španiji pa kar Generacija Zero – pač po povprečni plači, ki jo njeni člani dobivajo (v Španiji pa po tem, da je med mladimi največ brezposelnih). S tem da je to po mojih opažanjih generacija visoko izobraženih in zelo nadarjenih ljudi, iz katerih bi znala s samo malce sreče in dobrega vodstva nastati ena taka zelo prosvetljena elita. No, to – to, če hočeš, je najboljša strategija, ki ti jo lahko v tem trenutku ponudim.