Rod Blagojevich, demokratski guverner srbskega rodu iz Illinoisa, ki je obtožen, da je hotel prodati sedež v ameriškem senatu, ki ga je prej zasedal novi predsednik ZDA Barack Obama, se ne počuti krivega. Tudi ne bo sodeloval na sojenju, ki bi ga lahko odstranilo s položaja. Kot je dejal, bo strašna stvar, če jim bo uspelo kaj takšnega.

Če zakonodajno telo ljudstvu vzame njihovega izvoljenega guvernerja, ki so ga izvolil dvakrat, ne da bi guvernerju dali možnost soočiti se z dokazi in poklicati priče, je to temeljna kršitev ustave.

Ko je Obama postal predsednik, se je spraznilo mesto v senatu. Guvernerjeva naloga je bila na to mesto imenovati spodobnega človeka, ki bi ga lahko nadomestil, pri tem pa mu ne bi bilo treba na volitve. Vendar pa si je Blagojevich mislil, da se da iz tega kar nekaj iztržiti in tako se je zgodilo, da so ga tožilci posneli, kako je sedež hotel prodati za prispevek k njegovi kampanji. Prejšnji teden je bil že obsojen v predstavniškem domu, v senatu, kjer imajo demokrati več glasov kot republikanci, pa ni nikogar, ki bi mu izrazil podporo.

Chicago slovi kot eno bolj koruptnih mest v ZDA. Po poročanju Sun-Timesa je bilo v zadnjih treh desetletjih zaradi kaznivih dejanj obsojenih 79 izvoljenih uradnikov, med njimi trije guvernerji. Med letoma 1995 in 2004 je bilo 469 politikov iz zveznega okrožja Severnega Illinoisa spoznanih za krive korupcije. Hkrati je to zvezna država, kjer se je kalil novi predsednik ZDA, Barack Obama. Je torej pričakovati, da se je Obama nalezel nekaj nezdrave atmosfere in bo to prinesel tudi v Belo hišo, ali pa bo nasprotno, kakor je predsednik in še prej guverner tedaj po korupciji znanega New Yorka Franklin Roosevelt skupaj z nepodkupljivim županom Fiorellom La Guardio mesto odrešil velikih šefov? ‘Mislim, da sem se pri mojem političnem napredovanju v tem okolju uspešno izognil temu, da bi bil vpleten v nekatere tradicionalne probleme politike v Chicagu,’ je pred časom o svoji vpletenosti v klientelistično politiko (machine politics) dejal Obama.

Chicago je mesto znano po korupciji, kontroverzah, dominaciji demokratov (od leta 1930) in uspehu družine Daley, ki je dala dva župana mesta. Trenutni župan, Richard M. Daley, je na tem mestu že od leta 1989 in bo župan z najdaljšim stažem v zgodovini mesta, če bo na položaju ostal do leta 2010. Za zdaj ta rekord drži njegov oče, ki je vladal od leta 1955 do leta 1976. Klientelizem (political machine) je najbolje označiti kot sistem, v katerem nek šef nadzira pogosto zelo disciplinirano politično organizacijo, pri čemer se usluge delijo v zakulisju in gre za prikrit sistem zvez pod krinko predstavniške demokracije. Encyclopedia Britannica ima naslednjo definicijo:

V ameriški politiki strankarska organizacija z enim šefom ali majhno avtokratsko skupino, ki poveljuje dovolj glasovom, da lahko politično in administrativno obvladuje mesto ali državo.

Politiko v Chicagu bi lahko pojasnili kot posledico hudih težav zaradi velike imigracije v devetnajstem stoletju. Zaradi slabe mestne vlade in mnogih trenj med različnimi etničnimi skupinami je prišlo do pojava klientelizma, ki si je skozi desetletja popolnoma podredil mesto in v katerem so zveze in delitev uslug onemogočile vsem drugim, da bi se povzpeli na oblast. Pri tem so prednjačili demokrati, a ko so se na oblast povzpeli republikanci, so počeli popolnoma isto.

Kako je torej z Obamo? Najprej primer Blagojevich. Čeprav so se hitro pojavile obtožbe, da je imel Obama, sploh preko svojega vodje kabineta Rahma Emanuela, stike z guvernerjem Illinoisa, tega zvezni tožilec Patrick Fitzgerald ni potrdil. Emanuel se je menda z njim večkrat pogovarjal po telefonu, vendar pa pri tem ni šlo za prodajanje senatorskega mesta.

Primer Antoin Tony Rezko. Američan sirijskega rodu iz Chicaga je bil leta 2008 obsojen zaradi poslovne prevare in korupcije. Med drugim je prejemal podkupnino v zameno za vladne pogodbe. Bil je eden glavnih donatorjev v Blagojevichevi kampanji, a še prej, leta 1995 je bil med prvimi, ki je dal denar Baracku Obami. Leta 2003 je začel delati v Obamovem finančnem odboru za kampanjo za senatorja, v kateri je bilo zbranih 14 milijonov dolarjev. Rezko mu je menda sam doniral okoli 150000 dolarjev. To ne bi dokazovalo kakšnih močnejših vezi z Obamo, saj je Rezko na veliko investiral tudi v druge politike, celo v Busha, a je tukaj še čuden nakup nepremičnine.

Obama je za Sun-Times priznal, da je leta 2005 naredil napako, ko je za 1,65 milijona dolarjev kupil hišo -  zraven te je isti dan nezazidano parcelo za 625.000 dolarjev kupila Rezkova žena – saj je storil nekaj, kar bi si kdo lahko tolmačil kot delanje uslug. Leto kasneje mu je del te zemlje prodala za 104.500 dolarjev, kasneje pa je drugim prodala še preostalo. Težko, da gre za le neverjetno naključje, pač pa to prej dokazuje malo močnejše vezi med Rezkom in Obamo. Novi predsednik ZDA seveda hoče med obsojenim poslovnežem in sabo ustvariti čim večjo razdaljo, ni pa tudi nobene obtožbe na Obamov račun, da bi storil kaj protizakonitega.

Nič od tega blata za zdaj ni ostalo na obrazu novega predsednika. Obama je že v kampanji za mesto predsednika ZDA, tako v boju z demokratskimi tekmeci kot tudi proti republikanskemu kandidatu Johnu McCainu, dokazal, da se ga ne da preprosto očrniti. Niti njegov Chicago, kjer je preživel leta, ki so ga formirala v politika in kjer sta oče in sin na oblasti že 41 od zadnjih 54 let, ne. A klientelistični sistem je deloval tudi nanj in tako gre pojasniti tudi njegove zveze z Rezkom. Ni mogoče dokazati, da bi šlo za kaj nelegalnega, a Obama si je, če je hotel napredovati, moral vedno iskati dobrih zvez, ljudi, ki bi mu lahko pomagali. Kot je za New York Times povedal Michael Rumman, Rezkov poslovni partner, je ‘prepričan, da je Obama v Tonyju videl isto stvar, kot smo jo videli mnogi – nekoga, ki je bil pripravljen pomagati za malo v zameno.’

Kot je v New Yorkerju v 15.000 besed dolgem in izjemno podrobnem članku Making It, How Chicago shaped Obama lansko poletje zapisal Ryan Lizza, je Obama že od samega začetka v Chicagu pazljivo gradil svojo politično podobo, pri tem pa se je celo spraševal, v katero cerkev hoditi, da bi mu to najbolj koristilo. Izbral je Wrightovo, ker mu je omogočila dostop do mnogih pombmenih ljudi. Kasneje mu je seveda zaradi radikalizma povzročila tudi nekaj nevšečnosti. Že zgodaj je govoril, da bo postal župan ali guverner, svojemu bodočemu tastu celo, da bo enkrat kandidiral za predsednika. Ustvarjal si je mrežo ljudi, zvez, ki bi mu pri tem pomagale in pri tem je postal pravi mojster v mestu, kjer je brez zvez težko uspeti, nikakor pa ni deloval kot naivni politik, ki bi mu vse pomenile neke utopične sanje o upanju in spremembah.

Navsezadnje je prav neverjetno in prej kot sad nesposobnosti novinarjev dobro delo njegovih svetovalcev, da skoraj nič ne vemo o Obamovih letih in delovanju v Chicagu. Vemo, da je to ‘dobro mesto, da se naučiš o politiki in o tem, kaj motivira ljudi,’ kot se je izrazil David Axelrod, eden njegovih najpomembnejših svetovalcev. Rahm Emanuel meni, da politika v Chicagu ni za slabiče in da vsi jasno kažejo, kje ležijo njihovi interesi. Jerry Kelman, ki ga je Obama zaposlil pred dvajsetimi leti, je prepričan, da Obama ne bi končal, kjer je, če ne bi prišel v Chicago. ‘Tukaj je dobil neverjetno izobrazbo v realni politiki. Njegov idealizem je omilil realizem in to praktično zelo hitro.’

Chicago in njegova politika zvez sta gotovo imela velik vpliv na novega ameriškega predsednika, toda to še nič ne pomeni. Le čas bo pokazal, kaj od tega, kar se je naučil v ‘vetrovnem mestu’, bo pripravljen uporabiti v samem središču imperialne Amerike.