* Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu
Verjamem v relativno enako družbo, podprto z institucijami, ki omejujejo ekstreme glede bogastva in revščine. Verjamem v demokracijo, državljanske svoboščine in vladavino prava. To me dela liberalca, in ponosen sem na to.
Paul Krugman, The Conscience of a Liberal, 2007, str. 267
Sedanja mednarodna finančna kriza je logična reakcija na privatizacijo vsega in na deregulacijo trgov. … ta kriza je dejansko posledica ideologije ekonomskega liberalizma, rezultat te prakse pa je neobvladljiv sistem kapitalizma. … Toda kadarkoli si je ekonomski liberalizem priboril malo več prostora, je spravil tržni sistem v težave. Ker ga je pretirano dereguliral, ga je napravil za socialno nevzdržnega. Finančna anarhija je del te zgodbe, od koder izhajajo potem krize realnega gospodarstva. Nobenega dokaza ni, da bi lahko kot sistem obstajal dlje časa.
Bogomir Kovač, Sobotna priloga Dela, 19. julij 2008
Uvodoma navajam navedke iz sodobnih razmišljanj uglednega ameriškega ekonomista Paula Krugmana z univerze Princeton, sicer tudi kolumnista New York Timesa, ki temelji na konceptualni dediščini ekonomskega liberalizma Adama Smitha, Friedricha von Hayeka in Miltona Friedmana. Temu razmišljanju pa kot antipod dodajam razmišljanje ekonomista Bogomirja Kovača, kolega z Ekonomske fakultete v Ljubljani, ki na konkretnem primeru nepremičninskega balona v ZDA ter propada paradržavnih ameriških hipotekarnih institucij Fannie Mae in Freddie Mac govori o popolni neučinkovitosti, celo absolutni škodljivosti in zato nujnosti propada ekonomskega liberalizma. Je mogoče – na podlagi primera – pritegniti Kovaču, reči Smithu, Friedmanu in Krugmanu, da nimajo pojma? Je potem, ko ga je Kovač že pokopal, liberalizem res mrtev?
Za odgovor se vrnimo najprej nazaj h koreninam. K Adamu Smithu, ki je v knjigi Raziskovanje vzrokov za bogastvo narodov (1776), ki v duhu tedanjega časa temelji na naravnem pravu in osebnih svoboščinah, oblikoval konture ekonomskega liberalizma. Liberalizma, ki temelji na osebni svobodi, zasebni lastnini, trgu kot »nevidni roki« ter pravnem in institucionalnem okvirju države kot »nočnega čuvaja«, ki omogoča, da trg z vsemi subjekti lahko normalno deluje in da ne zapelje v monopole ali kartelne dogovore. Podobno je Milton Friedman v času najhujšega vzpona državnega komunizma na Vzhodu in vsesplošnega keynesianskega poseganja države v gospodarstvo na Zahodu, leta 1962 izdal knjigo Capitalism and freedom, v kateri v Smithovi dediščini izpostavi tri temelje učinkovitega gospodarstva in demokracije – osebno svobodo, zasebno lastnino ter pravno državo, ki ščiti oboje pred zlorabami. Tako Smith kot Friedman torej poudarjata pravno državo in institucionalni okvir, brez katerih prosto tržno gospodarstvo ne more delovati, saj sicer konča v izkoriščanju monopolne moči na škodo tako blaginje potrošnikov kot učinkovitosti celotnega gospodarstva.
Kje v tem konceptu ekonomskega liberalizma je torej sistemska napaka, ki je po Kovačevem mnenju privedla do sedanje mednarodne finančne krize? Ne želim biti apologet liberalizma, toda težko najdem povezavo med liberalizmom in sedanjo finančno krizo. Ja, do krize je res prišlo na podlagi špekulativnega delovanja agentov na trgu, toda to je tudi vse, kar je povezano z liberalizmom. Izvirni greh za sedanjo finančno krizo je bodisi v – s sedanjega vidika – napačnih odločitvah ali opustitivi regulacije trga s strani ameriških državnih institucij. Prvič, nepremičninski balon se je v ZDA razvil v prvi vrsti zato, ker je ameriška FED bo septembru 2001 v želji ublažitve recesije bistveno preveč – na zgodovinsko najnižjo raven 1 % – znižala svojo referenčno obrestno mero. Poceni denar so ameriške kreditne institucije »z lopato« poceni delile tudi tistim prebivalcem, ki si zaradi svojih dohodkov in bonitete nikoli ne bi mogli privoščiti nakupa nepremičnin. Povečano povpraševanje pa je pognalo cene nepremičnin v nebo.
Ameriški nepremičninski trg je po 1. juniju 2003 močno zacvetel, saj so samo v zadnjih dveh letih ameriške banke dale za preko 3.200 milijard dolarjev hipotekarnih kreditov, okrog 20 % od tega gospodinjstvom z nižjimi dohodki. Drugič, ameriška vlada je vključno s FED pozabila na regulacijo finančnega trga in dopuščala ohlapno obravnavanje bonitetnih pravil s strani kreditnih institucij ter sekundarno »zavarovanje« teh slabih kreditov pri hedge skladih, ki so se v obdobju nepremičninskega booma močno razcveteli in mnoge ameriške in evropske banke so precej nekritično svoje naložbe namenile prav v te takrat visoko donosne sklade. Toda po nekaj letih intenzivne rasti je FED z namenom ohlajanja konjunkture postopno zviševal referenčno obrestno mero, kar je močno povečalo višino anuitet. Hkrati se je odzval tudi nepremičninski trg, saj po enormni rasti cen v letih 2004 in 2005 (po več kot 10 % na leto) ponudba nepremičnin narasla celo za polovico.
Ob višjih obrestnih merah ter povečani ponudbi nepremičnin se je trg nepremičnin predlani zlomil, saj predvsem gospodinjstva z nižjimi dohodki več niso mogla odplačevati kreditov. Z zlomom nepremičninskega trga se je predvidljivo zrušil tudi trg izvedenih finančnih derivativov, ki so temeljili na drugorazrednih hipotekarnih kreditih in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo bankrot številnih hedge skladov zanihal stabilnost celotnega finančnega sistema. In tretjič, obe hipotekarni inštituciji – Fannie in Freddie – nimata veliko opraviti s trgom, ampak z državo. Prvo je ustanovila ameriška država leta 1938 z namenom oživljanja nepremičninskega trga socialnim upravičencem, drugo pa s podobnim namenom leta 1970. Obe sta bili ves čas deležni ugodne obravnave s strani državnega proračuna pri pridobivanju kapitala in kreditnih pogojih. Kar je bil podoben socialistični koncept, kot je danes načrt za njuno reševanje z izdajo državnih obveznic in kar bo čez desetletja spet izbruhnilo v neki dokaj podobni negativni zgodbi.
V tej finančni krizi trg torej ni iniciral krize, ampak sta bila trg in globalizirana prepletenost svetovnih finančnih trgov zgolj medij, kjer so se napake države v polnosti razvile. Odpovedala je država, prvič z napakami v ekonomski politiki in neprimernim vmešavanjem v gospodarstvo, in drugič kot slab »nočni čuvaj«. Kovač je tukaj torej povsem zgrešil poanto, podobno kot ko se s sklicevanjem na Galbraitha norčuje iz Friedmana, češ da je lahko »svoje teoretske koncepte sam preizkusil v praksi – in popolnoma pogorel.« Kovač seveda tudi tukaj govori povsem na pamet. Friedman je namreč avtor konceptov, kot so šolski voučerji, socialni transferji v obliki negativnega davka, enakomerna obdavčitev v obliki enotne davčne stopnje, fleksibilni devizni tečaji, pravila za monetarno ekspanzijo in izravnane proračune, prostovoljna vojska itd. Torej konceptov, ki so mnogim posameznikom omogočili enake možnosti glede šolanja ali pridobivanja socialnih transferjev ter konceptov, ki so mnogim državam zagotovili stabilnost in gospdarsko rast. Ali obstaja v Sloveniji kak ekonomist, ki bi razvil kaj vsaj približno tako koristnega v svetovnem merilu?
Očitno je, da imamo v Sloveniji težave z razumevanjem liberalizma. Ne samo novinarji, ne samo ne-ekonomisti, ampak zelo očitno tudi akademski ekonomisti, tudi tisti, ki deklarativno pripadajo liberalni ekonomski struji. Vsi ti posamezniki javnemu mnenju vsiljujejo popolnoma sprevrženo sliko ekonomskega liberalizma. Slikajo ga kot nek povsem divji, kaotični splet špekulativnih interakcij med posamezniki na trgu. Toda trg še ni ekonomski liberalizem, in kritiki liberalizma bi se lahko vsaj toliko potrudili, da bi šli prebrat Smitha, kjer (denimo na straneh 200-229) argumentira, zakaj trg potrebuje regulacijo in dober institucionalni okvir. Ali Friedmana, ki pravi, da sta pravna država in država kot regulator na trgu ključni za zagotavljanje ekonomske svobode.
Liberalizem pomeni svobodo posameznikov. Toda hkrati pomeni tudi odgovornost za lastna dejanja. Liberalizem pomeni tudi enake možnosti za vse. In to vključuje tudi osnovno socialno in zdravstveno varnost za vse. Torej vse tisto, kar mnoge evropske, predvsem skandinavske države že imajo. In tisto, za kar si prizadeva tudi Krugman v svoji zadnji knjigi The Conscience of a Liberal, da bi tudi ZDA omogočile vsem svojim državljanom in tako postale bolj liberalna država. Tudi relativno enakost in univerzalno zdravstveno zavarovanje, kar ob obilni promociji s strani liberalnih ekonomistov ponuja v svojem političnem programu tudi demokratski predsedniški kandidat Barack Obama.
No, če imate še vedno občutek, da je liberalizem škodljiv in da je propadel kot koncept, tudi v Sloveniji, naj vam zastavim nekaj preprostih konkretnih vprašanj. Kot test, da boste lahko presodili, koliko liberalizma ste v Sloveniji sploh deležni in ali pod liberalizmom nemara ne razumete nekaj čisto drugega.
Si predstavljate, da imate večno na oblasti SDS in Janeza Janšo in da ni nobene druge politične alternative, ker je ta oblast odpravila demokracijo ali ker vladna stranka uzurpira javno (državno) televizijo in večino tiskanih medijev in opoziciji ne omogoča enakopravnega pojavljanja v javnosti? Si predstavljate, da ima vladna stranka pod kontrolo vse gospodarstvo, ki ga upravljajo in vodijo edino in samo kadri, ki jih je izbral modri vodja te vladne stranke? Si predstavljate, da v imenu te vlade največjo banko v državi nadzira neki Peter Ješovnik, ki je banko do sedaj poznal le preko šalterja na podružnici na Čopovi, največjo farmacevtsko družbo pa neki Gregor Gomišček, ki se na zdravila spozna le prek lekarniških nakupov, na ekonomijo pa le prek prebiranja poslovnih strani v dnevnem časopisju? Oba pa imata potrebno in zadostno kvalifikacijo, da sta člana ali simpatizerja glavne vladne stranke. Se vam zdi, da bo kaj drugače, če Ješovnika zamenja moj kolega Bogomir Kovač, sicer simpatizer neke druge nekoč vladne stranke, Gomiščka pa nek drug XY, simpatizer najverjetnejše prihodnje glavne vladne stranke? Se vam zdi kaj drugače, če menedžerje in nadzornike podjetij namesto Gregorja Golobiča včeraj, danes postavlja in odstavlja Janez Janša, jutri pa Borut Pahor? Se vam zdi kaj drugače, če javna televizija favorizira danes vladno SDS namesto nekdanje vladne LDS, jutri pa bo SD kot novo vodilno vladno stranko? Se vam zdi kaj drugače, če so tožilstvo, sodstvo in regulatorji trga pod prejšnjo vlado bolj ali manj gledali stran, pod sedanjo pa preganjajo samo oblasti neljube posameznike in podjetja in gledajo stran od prekrškov oblastnikov in tistih, ki so njim blizu?
No, če se vam zdi, da je z zgoraj naštetimi zadevami nekaj že v temelju hudo narobe, potem implicitno mislite, da je v tej naši državi premalo liberalizma. Ne, da je liberalizem mrtev, ker bi bil neučinkovit, ampak nasprotno – da je liberalizma premalo. Premalo prave demokracije, premalo učinkovite pravne države, premalo od države strogo ločenega – privatiziranega gospodarstva, premalo delujočih javnih inštitucij, ki bodo skrbele, da boste imeli na voljo dovolj konkurenčne izbire in dovolj pravnega varstva pred oškodovanji s strani podjetij, države ali posameznikov. Če bi bilo liberalizma več, bi vi osebno bili bistveno bolj varni in zadovoljni.
Zato ne nasedajte »napačnim mesijam«, ki vam pridigajo, da je liberalizem mrtev. Gre zgolj za konzervativce, ki si prizadevajo za konzerviranje, ponovno oživitev neke prejšnje ureditve, tiste izpred štirih let, z enako dozo poseganja in kadrovanja vsemogočne države in z enako malo možnosti izbire. Kajti v tisti predmoderni, neliberalni ureditvi imajo občutek, da se bo spet našlo kakšno privilegirano mesto spet za njih. Saj tesno simpatizirajo s »pravo« bodočo vladno stranko. V pravi liberalni ureditvi pa bi se počutili precej manj gotove, saj je tam potrebno pokazati bistveno več kvalifikacij za dosego takšnih položajev, kot pa zgolj »biti blizu« neki vladni stranki.
Ne, če si želite možnost, da tudi vi uresničite svoje talente in v življenju uspete ter varnostno mrežo, če vam pri tem spodleti; če si želite enakih možnosti tudi za vaše otroke; če si želite bolj učinkovite institucije, več pravnega varstva in več možnosti izbire med zasebnimi in javnimi storitvami; če si želite več pravice do objektivne obveščenosti, potem se morate zavzemati za več liberalizma v tej družbi. Liberalizem je svoboda, odgovorna svoboda. Liberalizem so enake možnosti za vse. Liberalizem je humanizem in skrb za vse člane naše družbe, ki zaradi objektivnih razlogov nimajo povsem enakih začetnih možnosti, ali pa jim kdaj preprosto spodleti. To je liberalizem, katerega jaz podpiram. In mislim, da bi glede na sedanje stanje v naši družbi danes morali biti vsi prvenstveno liberalci – ne glede na siceršnje intimno politično prepričanje, svetovni nazor, veroizpoved ali druge osebne značilnosti.
1. Tvoje trditve o izjavah Miltona Friedmana so izmišljotina. Stališč, ki mu jih podtikaš nikoli ni zagovarjal.
2. Friedman je skupaj z Misesom in Hayekom, model klasičnega liberalca. Ni čisto jasno, kaj sploh želiš povedati. Predlagam, da več informacij pobiraš neposredno iz vira in manj iz smeti, kot so socialistične blodnje Naomi Klein. Če želiš socialistično proti- liberalno propagando, Naomi ni edina, ki je tega sposobna; obstaja cel kup učbenikov še iz Sovjetske Zveze. Toda, ali tudi svoje znanje o Židovstu pobiraš od nacistov?
Štih, tisto, čemur ti praviš blodnje, je podprto z referencami in dokazi. Če se še tako trudiš, dejstva, da je Friedman sodeloval z diktatorskimi režimi, ne moreš izbrisati. Kakšna so njegova stališča do sodelovanja z režimi, ki v zasledovanju svojih ciljev uporabljajo državni terorizem, ne vem. Njegovi učenci in oboževalci so celo bili v vladajočih krogih teh režimov, tako da nekih načelnih zadržkov do klanja in mučenja neoliberalci zgleda nimate.
Z liberalizmom Friedmanovega tipa in njegovimi neoliberalnimi derivati sem zelo dobro seznanjen. Da politična svoboda velikokrat stoji na poti ekonomski, je dober uvid in Friedman ga je pošteno delil z javnostjo. Vidim pa, da neoliberalni skrajneži še vedno nimate dovolj poštenja, da bi ocenili pomen tega teoretskega uvida v praksi.
Ker politična svoboda (običajno) pomeni več pravic za delavce, ekonomska svoboda pa (vedno) več pravic za velekapital, je jasno, katera bo v primeru konflikta potegnila kratko. Da nobeden izmed vidnejših neoliberalcev ni bil zmožen dvigniti glasu proti terorju, pa keže, na kateri strani konflikta stojijo Friedman in njegovi.
Jaz sem na strani tistih, ki jim je bila odvzeta politična svoboda zato, da bi ne motili pohoda privatizacije in deregulacije v interesu velekapitala.
Pa še nekaj, preden zaključim z debato. Friedmanu kljub njegovi visoki inteligenci ni bilo jasno, na kakšen način se bodo ljudje odzvali na šok terapije, ki jih je priporočal svojim priljubljenim diktatorjem. To kaže, kako škodljivi so fundamentalisti Friedmanovega tipa – na ljudi gledajo kot na amorfno maso, ki jo lahko oblikuješ po svoje, ne pa kot na posameznike z legitimnimi upanji, strahovi in hotenji. Toliko o liberalnem indvidiualizmu, ki pri neoliberalcih preživi zgolj tako dolgo, dokler iz neoliberalne Koromandije ne stopijo v resnični svet.
“Friedman je skupaj z Misesom in Hayekom, model klasičnega liberalca”
Hayek (v Čilu, v času diktature): \”My personal preference inclines to a liberal dictatorship and not to a democratic government where all liberalism is absent\”
ali
If only persons over 40, or income-earners, or only heads of households or only literate persons were given the vote this would scarcely be more of an infringement of the principle [of democracy] than the restrictions that are generally accepted. It is also possible for reasonable people to argue that the ideals of democracy would be better served if say, all the servants of government or all the recipients of public charity were excluded from the vote. If in the Western world universal adult suffrage seems the best arrangement, this does not prove that it is required by some basic principle
Ko opletaš naokoli s skrajneži in nekakšnimi svojimi tezami in teorijami bi se lahko za hip zamislil – nalepka fanatik čisto lepo paše na nekoga, ki drugim podtika, praktično tlači v usta svoje teze, da bi lažje obračunal z njimi. In je potem jezen, ker mu lepo in mirno povejo, da ne mislijo tako, da si izmišljuje in da se zdi besen na prakso, ker se ne sklada z njegovo propagando. Saj veš kako pravijo:”Vsak ima pravico do svojega mnenja. Ne pa tudi do svoje realnosti.”
Anika – Ana M. Mayerhold, zakaj je pravično življenje naproti nepravičnemu… je učil Sokrat a ne?
Štih, najprej naredi domačo nalogo in preberi Kleinovo. Potem pametuj.
Bahaha, takšne izjave neoliberalnih skrajnežev niso presenetljive. Ko so odredi smrti lovili sindikaliste in jih trpali v zapore, so neoliberalci doma in na tujem (npr. IMF, ZDA) radostno oznanjali prihod tujega velekapitala in z velikodušnimi krediti financirali razkošen lajfstajl diktatorskih hunt. Ni čudno, da bi volilno pravico omejili zgolj na tisti segment populacije, ki meni, da je to pravšnje prizadevanje za večjo svobodo človeka.
Marko, razen tega da tvoj fanatizem spominja na neko percepcijo realnosti nekih tvojih somišljenikov iz leta 1945, v ničemur ne pripomore h kvaliteti pogovora. Drugače mislečim podtikaš mnenja in stališča, ki jih nikoli niso imeli.
Kot sem ti že razložil je Naomi Klein neosocialistična propagandistka. Dokumentov o domnevni zverinskosti, nečlovečnosti in nehumanosti liberalizma, ki so podobni njenim so polni arhivi bivše Sovjetske zveze; o tem boš veliko našel tudi v starih izdajah Pravde.
Poslušati marksistko, kako razlaga liberalizem je kot bi poslušal nacista, kako razlaga židovstvo. V svojem nasprotniku videti nekaj, kar ni in iracionalno ter z lažnimi obtožbami pasti v trans “pravičniškega srda” ti ne daje kredibilne podlage, da druge obtožuješ skranosti.
Zaenkrat je znano, da so Milton Friedman oziroma njegovi učenci, ekonomsko svetovali samo dvema nedemokratičnima državama in sicer Čilu, ki je po tej zaslugi še danes najuspešnejša država v Južni Ameriki, ter Kitajski, ki pa tudi dosega visoko rast in Kitajci živijo vedno bolje.
Če primerjamo Pinocheta s komunističnimi diktatorji, je bil Pinochet dosti boljši od vseh – tudi od Tita. Pobil je manj ljudi, hkrati pa je poleg ekonomske svobode počasi vrnil državi demokracijo – ter tako preprečil največje zlo, ki bi se lahko zgodilo – komunizem.
Šoke so pa dosti bolj zlorabljali levičarji kot pa liberalci. Komunizem nikoli ni prišel na oblast po normalni demokratični poti.
Razlika med liberalci in socialisti je pa v tem, da so liberalne rešitve vedno dale dobre rezultate, čeprav so jih uvedli v času krize, medtem, ko so različni socializmi prinesli le revščino in bedo.
“To vprašljivo logično akrobacijo si mi podtaknil. Jaz sem točno napisal, kdo spada med apologete, sodelavce in podpornike diktatorskih režimov.”
Nisem ti nič podtaknil. Sam si začel govoriti o nekem ideološkem pokritju. Govora pa je o ideologiji, ki v temelju zavrača diktaturo. Kvasaš neumnosti, skratka.
@Anton
bravo, niti en stavek ne drži
“ki je po tej zaslugi še danes najuspešnejša država v Južni Ameriki”
pa ne zaradi neoliberalnih reform, ampak drugih dejavnikov (btw čile je bil najuspešnejša država v južni že pred pinochetom)
“Če primerjamo Pinocheta s komunističnimi diktatorji, je bil Pinochet dosti boljši od vseh – tudi od Tita. Pobil je manj ljudi,”
nisem vedel, da se da to tako merit… vsako življenje je dragoceno
“hkrati pa je poleg ekonomske svobode počasi vrnil državi demokracijo”
nič ni on dal demokracije, demokracijo so si čilenci priborili
“ter tako preprečil največje zlo, ki bi se lahko zgodilo – komunizem.”
allende je bil demokrat in socialist.
“Razlika med liberalci in socialisti je pa v tem, da so liberalne rešitve vedno dale dobre rezultate, čeprav so jih uvedli v času krize, medtem, ko so različni socializmi prinesli le revščino in bedo”
ne ločiš socializma, komunizma in neoliberalizma. čilenski neoliberalni eksperiment je gromozanski failure, država pa se je pobrala šele, ko je pinochet nagnal friedmanove učence.
Še dodatek
“Zaenkrat je znano, da so Milton Friedman oziroma njegovi učenci, ekonomsko svetovali samo dvema nedemokratičnima državama”
spet ni res – Miltonovi učenci so strašili po celotni južni ameriki (vsi režimi nedemokratični), v Maleziji… seznam je dolg
Blockit,
Nič od tega, kar trdiš, ni res. To je podtikanje.
Blockit, vsi moji stavki držijo. Si tipičen socialist, ki hoče vzroke za uspeh na vsak način najti drugje, kot pa tam, kjer dejansko so.
Čile je bil po Allendejem v resni gospodarski krizi, kamor jo je pripeljal komunist Allende. Allende je bil komunist in diktator.
Dejstva kažejo, da je bil Tito večji zločinec od Pinocheta. Vem pa, da se s tem ne moreš sprijazniti.
Pinochet je bil tisti, ki je v držvo postopoma vrnil v demokracijo.
Jaz zelo dobro ločim med komunizmom in liberalnim kapitalizmom. Ti pa že z uporabo izrazov, ki so jih izumili socialisti dokazuješ, da ne poznaš liberalizma.
Čile je bil uspešen zaradi liberarnih gospodarskih reform. Pinochet pa nikoli ni nagnal friedmanovih učencev in nikoli ni spreminjal liberalne politike. Vse, kar je naredil, je bilo v smeri bolj liberalnega kapitalizma – ukinil je fiksni tečaj njihove valute glede na dolar.
Pa poglejmo Antonov samovšečni gornji post.
“Blockit, vsi moji stavki držijo”
A res držijo? Kdo še lahko potrdi to ugotovitev?
“Si tipičen socialist”
Diskreditacijsko naslavljanje sogovornika! (Sogovornikovo mnenje izločiš, ne da bi se sploh spustil v njegovo bistvo)
“Čile je bil po Allendejem v resni gospodarski krizi, kamor jo je pripeljal komunist Allende. Allende je bil komunist in diktator.”
A Pinochet je bil samo diktator, kar je manj? Allende je bil izvoljen, Pinochet je prišel na oblast z pučem.
Torej?
“Pinochet je bil tisti, ki je v držvo postopoma vrnil v demokracijo”.
Pot v demokracijo se torej utira s pučem?! Zanimiva teza!
“Jaz zelo dobro ločim med komunizmom in liberalnim kapitalizmom. Ti pa že z uporabo izrazov, ki so jih izumili socialisti dokazuješ, da ne poznaš liberalizma.”
Ti torej Anton odločaš za oba. Za Blockita, da je nevednež in zase, da imaš povsem prav. Ali velja: Kdor drugače misli od mene, je bedak!
“Čile je bil uspešen zaradi liberarnih gospodarskih reform.”
Dve vprašanji: Je bil res uspešen? Za koga? Za ameriške korporacije že, ki so pripravile udar!
Kratek povzetek: Če boš hotel Anton, da ti bo kdo verjel, boš moral manj radikalen v svojih stališčih.
Lepo je, če intervju v konkurenčnem časopisu (Delo, Sobotna priloga, 19. julija) množično izzove kolumniste in pisce Dnevnika (I. Masten, Finančna kriza in zaton liberalizma, 22. julija; J. P. Damijan, Je liberalizem res mrtev?, 25. julija). Trg idej je odprt, svoboda misli in avtonomija posameznikov tudi, liberalizem, hvala bogu, torej še ni mrtev. Ima pa grobarje. Na srečo sem v Cvitkovičevem potovanju od groba do groba liberalizma v dobri družbi. Keynes je na primer leta 1926 napisal kratek članek Konec laissez-faira in ostal živ še dvajset let kot liberalec. Z liberalnimi vrednotami in liberalno teoretsko dediščino živim več kot trideset let. Razlika je zgolj v tem, da sem sprva zaradi nerazumevanja tržne družbe kritiziral socialistične ekonome in komuniste, danes pa očitno neoklasične ekonomiste in novodobne liberale.
/…/
Najbolj bistveno razhajanje je pri razumevanju trga. Damijan in Masten trdita, da so v sedanji finančni krizi trgi zgolj medij za napake državnih regulatorjev in špekulativno delovanje agentov na trgu. Če je trg zgolj medij, kaj je potem sploh trg in katere institucije in subjekti ga torej napolnjujejo? In če je edini problem odsotnost regulacije trgov in finančnih institucij, kje potem tiči temeljni liberalistični princip želene deregulacije? Naši liberali so seveda zagovorniki neoklasičnega razumevanja trga. Tu je odločilen zgolj cenovni mehanizem, trg pa je prazna škatla orodja (J. Robinson), ki ga potem opisuje teorija splošnega ravnotežja.
/…/
In kdo je potem kriv za sedanjo krizo? Monetarne oblasti, vlade, finančniki, slaba kmetijska politika in kartelni naftni trgi. Vse skupaj je sicer tržna anomalija in zadaj je klasični moralni hazard, toda liberalizem (Masten) in trgi (Damijan) ostajajo čisti kot solza. Toda liberalizem vendarle prisega na deregulacijo, in ta je bistven razlog neobvladovanja sedanjih monetarnih in finančnih procesov, hkrati pa so trgi odvisni od avtonomnih, svobodnih in tveganih finančnih odločitev milijonov ljudi. H. Minsky je zato liberalno zgodbo finančnih trgov že pred leti začinil s hipotezo o inherentni finančni nestabilnosti tržne ekonomije. In temu ni kaj dodati. Zato tudi pravim, da ekonomski liberalizem kot privatizacija vsega in deregulacija trgov predstavljata notranje protislovje tržne družbe. In to ni nič nenavadnega in tudi ne tragičnega.
Bogomir Kovač v Dnevniku, pod naslovom Liberalna ideologija je, če želimo ali ne, na brezpotju
http://www.dnevnik.si/debate/komentarji/337705
Rado, če se ukvarjaš zgolj z osebo, ne pa z argumenti, ne moreš biti verodostojen. V vseh komentarjih pa vedno napadeš osebo, ne pa argumentov.
Če hočeš, da ti bo kdo verjel, boš moral pisati o temi in jo tudi argumentirati.
Anton,
v repliki nate se teme nisem dotikal, ampak le tvojega prispevka k polemiki.
Ocenjujem, da je ničen. Očitno je, da samo prazniš čustva in z ničemer ne prispevaš k bistvu.
Pusti raje pametne može zgoraj naj debatirajo brez tebe.
LP
Rado, nisem edini, na katerega se spravljaš ad-hominem. Vsi tvoji komentarji v teh debatah so obtoževanja ad-hominem. Če kdo ne prispeva k bistvu debate, si to ti.
Vse, kar počneš tukaj, je, da napadaš ljudi, katerih mnenje ti ni všeč, in jim soliš pamet, hkrati jim pa ukazuješ, naj nehajo pisati.
Ne bom se prepiral s tabo Anton.
V svoji repliki, avgust 2nd, 2008 at 9:11, sem zgolj
povzel tvoje stavke (se torej jeziš na svoj tekst?), za katere menim, da k ničemer ne prispevajo k debati.
Če nočeš razumeti, pač nočeš razumeti.
Bog ti pomagaj.
Rado, tudi manj aroganten boš moral biti…
@Jože P. Damijan
“Tudi relativno enakost in univerzalno zdravstveno zavarovanje, kar ob obilni promociji s strani liberalnih ekonomistov ponuja v svojem političnem programu tudi demokratski predsedniški kandidat Barack Obama.” ???
In nasprotno mnenje, ki ne izvira iz chicaške ekonomske šole:
In hour 2 of this week’s Internet radio broadcast, the show hosts provide a chilling synopsis of the Marxist origins of Barack Obama’s economic and tax proposals that, if implemented via his election, would deal a devastating blow to middle class families and small businesses already reeling from higher food and energy bills.
http://www.financialsense.com/fsn/2008.html
RealPlayer | WinAmp | Windows Media | Mp3
[...] Kovač je v zadnjem Dnevnikovem objektivu napisal odličen odgovor na Damijan/Mastenove trditve/obtožbe. Ne samo, da je odgovor prava mala vaja v kulturnem diskurzu v pogojih ne-kulturnih napadov, [...]
@O fijakarskih konjih, Drugi dom
Komentar miaou:
“Če bi dobro dojeli Smithovo metaforo “nevidne roke”, potem bi videli, da je trg dejansko sestavljen iz mnoštva “vidnih rok” tržnih deležnikov. Trg ni “deus ex machina”, temveč je dejansko “socialni mem” (Dawkins). Zato se v krizah ne zalomi regulatorjem, upravljalcem in špekulantom, temveč trgom, nam samim, ki vsak po svoje prispevamo k naravni kaotičnosti tržne ureditve.” itd. itd.
Ne vem v okviru katere ekonomske teorije je nastal tale neverjeten umotvor in zaključki, ki iz njega sledijo, da ne bomo po nepotrebnem žaljivi. A spodaj je povezava na članek, ki na empiričnih dejstvih in neposredno iz prakse dokazuje prav nasprotno: edino trg in prožna podjetja, ki so se sposobna prilagajati nastalim novim pogojem na trgu, bodisi kar zadeva dražje energente ali manjšo kupno moč zaradi inflacije, ki je posledica hazardiranja na finančnih trgih, kjer pa “hiša” vedno dobi, bodo potegnila gospodarstvo iz krize. Če se bo čez 10 let Slovenija znašla dejansko v nepopravljivih težavah, se spomnite, kako ste se navduševali nad lažnimi profeti in ne samo to, nad morebitnimi usmerjevalci politike za naslednja štiri leta!
http://mises.org/story/3048
Anika, to, da se je trgom zalomilo, je dejstvo. Seveda, v neoliberalni in neoklasični optiki se kaj takega ne more zgoditi. Mnenje Kovača pa za razliko od tvojega temelji na obsežni znanstveni literaturi o “market failure”, ki ne zanika pozitivnih posledic delovanja tržnih mehanizmov, ne zapira pa si oči pred njihovimi omejitvami in negativnimi eksternalijami.
No, Kovač se je spet izkazal kot eden tistih, ki mislijo da liberalci zagovarjajo popolno deregulacijo finančnih trgov in se seveda motijo.
Pravi liberalec se v gospodarski politiki od zakrknjenega socialista ne loči preveč: če okoliščine tako zahtevajo, sta oba za nacionalizacijo in regulacijo. Razlikujeta se le v oceni okoliščin.
Anika-Ana M.Mayerhold
Hvala za odziv. Nenadoma sem začutil, da bi se lahko z nekom pogovarjal o pravih stvareh. Da sem strahotno žejen. Potem sem počakal štirinajst dni. Še vedno sem žejen. Čeprav se po drugi strani vsak dan napijem avgustovske zelenorumene – posebno proti večeru, ko postaja zelenorumena bolj zamolkla, tiha. A me ne odžeja. Zato bom 18. avgusta objavil na Naddemokraciji poziv državljanom Slovenije, poziv vsem strankam, ki se bodo udeležile septembrskih volitev, ker verjamem, da je to, kar stoji v pozivu, prav, da je politična akcija potrebna, čeprav ne nosi ne denarja, ne ugleda. Čeprav sem osebno tudi proti vsakemu aktivizmu. In sem se celo življenje trudil, da bi za to kar počnem, dobil pošteno plačilo. A drugega kot tisto, kar verjamem da je prav, ne znam početi. Zato se večino dneva dotikam zelenorumene.
“…edino trg in prožna podjetja, ki so se sposobna prilagajati nastalim novim pogojem na trgu, bodisi kar zadeva dražje energente ali manjšo kupno moč zaradi inflacije, ki je posledica hazardiranja na finančnih trgih, kjer pa “hiša” vedno dobi, bodo potegnila gospodarstvo iz krize….”
“…to, da se je trgom zalomilo, je dejstvo. Seveda, v neoliberalni in neoklasični optiki se kaj takega ne more zgoditi. Mnenje Kovača pa … temelji na obsežni znanstveni literaturi o “market failure”, ki ne zanika pozitivnih posledic delovanja tržnih mehanizmov, ne zapira pa si oči pred njihovimi omejitvami in negativnimi eksternalijami…”
Khm.
Imeli smo priložnosti videti od blizu, kako se sesuvajo mnoge utopije. Tudi liberalizem in libertizem niso izjeme, neo ali orto. Še eni -izmi pač.
Ruski pregovor pravi: “Če je top na voljo, bo streljal.”
Če priložnost je, se uporabi.
Menim:
Dokler je sodobna družba organizirana, kot je, bodo ljudje taki kot so.
Zato je utopično, vendar pa seveda prijetno in toplo, pričakovati, da:
- bodo tisti, ki so na oblasti, ravnali drugače kot v skladu s svojimi interesi in denarnico. Volk ne bo ovca, pa če se tudi sam prekrsti. Zakaj bi množica rinežev na oblast sama sebi (ali sama od sebe) izbil krepela iz svojih rok?
- bodo tisti, ki poganjajo trge v nihanja in vodijo špekulacije, ravnali drugače kot v skladu s svojimi interesi in denarnico. Volk ne bo ovca, pa če se tudi sam prekrsti. Zakaj bi ti megatržni strategi in špekulanti nehali poganjati cikle na trgih po svojih interesih in zakaj bi delovali v skupno dobro vega planeta, če se jim sedaj bolj izplača (in prinaša več kontrole in moči) sedanje delovanje?
In tu so omejitve tudi tega utopizma.
Močno dvomim, recimo, da je sedanja politika svetovne trgovinske organizacije namenjena izboljšanju stanja na planetu.
(poglejte:
http://www.projectcensored.org.....greements/ )
Lep pozdrav.
@mburger
Hvala. Imate mojo podporo!
@kak
Strinjava se. A kljub vsemu je trg tisti, ki določa spremembe in uravnoveša, saj je stvaren in oprijemljiv pojav, ki kaže tudi na neravnovesja v izmenjavi. Izmenjava pa je temelj »human action« in ne le človekovega in človeškega delovanja ampak celotnega stvarstva. A naj se ta utopija »prostega trga« spremeni v evtopijo, namišljen kraj v dober kraj.
Za vse to pa je predpogoj, kot sem že dejala, dločitev in “prebuditev” vsakega posameznika. Po vseh revolucijah šteje edino notranja revolucija. Kaj pa je to? To je sprevid tukaj in zdaj.
Pesniško in sokratovsko je to povedal v daljšem pogovoru oziroma predavanju mislec Jiddu Krishnamurti. Evo!
Morda je Jiddu Krishnamurti, ki je živel v času od leta 1911 do leta 1986, eden tistih treh velikih filozofov indo-evropske skrinje znanja – kulture, poleg Sokrata in Nietzscheja, ki niso ustvarili filozofskega sistema, ki niso izdelali ključa za svojo filozofijo, ki resnice niso organizirali. Resnica je živahna in dinamična, kakor reka, ki teče. V isto reko ni mogoče stopiti dvakrat. Vsakemu in vsem, ki so poskušali ali ki so organizirali misel, za-misel, idejo kot resnico, je spodletelo, saj se je resnica izjalovila v ideologijo, ta pa v –izem; v vse različne -izme, ki so zamrznitev resnice. Prilika o zamrznitvi resnice bi bila takšna: »Dva moža sta se sprehajala. Eden izmed njiju je ugledal na tleh košček resnice in jo pobral. Drugi mož je vprašal zlodeja, ki ju je opazoval: »Ali ti ni zoprno, da je človek našel del resnice?! »Ne«, je odvirnil zlodej, »nagovoril ga bom, da jo ‘organizira’«. Če bi že lahko govorili o metodi J. Krishnamurtija, bi jo morda lahko opisali kot pot do spoznanja skozi pogovor, v skupnem odkrivanju bistva. Bistvo Krishnamurtijevega učenja je, da se lahko samo skozi popolno spremembo v vsakem posamezniku zgodi sprememba v družbi in doseže mir v svetu. Verjel je, da se ta korenita sprememba lahko dogodi v posamezniku, a ne postopno, temveč v trenutku. Poskušal nam je pomagati, da bi se uzrli takšne, kakršni smo, kajti le v sprevidu in v popolni jasnosti je možno, da se zgodi tisti popoln obrat ali prevrat v nas samih, kar je pogoj za spremembo skupnosti. Ana M. Mayerhold
Jiddu Krishnamurti
Zbornik predavanj in pogovorov: PREBUJENJE UMNOSTI
II. del, TRIJE POGOVORI NEW YORKU (1971)
NOTRANJI PREOBRAT ALI NOTRANJA REVOLUCIJA
Nuja spremeniti se! Postopek v teku časa ali v hipu? Ozaveščenost in neozaveščenost; sanje. Postopek razčlenjevanja. Videti vsebino zavesti oziroma ozaveščenosti brez ločenosti opazovalca in opazovanega. Hrup in odpor. “Kadar dosežemo popolno izginotje ločenosti opazovalca od opazovanega, potem: ‘kar je’ ni nič več: “kakor je.”
Vprašanja: Opazovalec in opazovano oziroma opaženo; fragmentarnost; zoperstavljanje, odpor.
Krishnamurti: Vprašanja bomo obravnavali skupaj. Vprašanje o tem, kaj je skrito v zavesti oziroma v ozaveščenosti, v globljih plasteh uma – v tistem, kar na splošno imenujemo neozaveščeno, v mnogih jezikih nažalost pravijo temu: nezavedno. Danes se vsi zelo zavzeto ukvarjamo z vprašanjem, kako bi dosegli korenit preobrat znotraj nas, s tem pa tudi v družbi. Takoimenovana telesna revolucija, revolucija telesa – naša pretirana zavzetost s telesom, kar vsi tako zelo poudarjajo povsod po svetu, nas ne privede do temeljne spremembe v človeku – do spremembe človeka.
V skvarjeni, v korumpirani, v popustljivi družbi bodisi Evrope, bodisi Indije in drugod, bi moralo priti do temeljnih sprememb v vseh stavbah družbe. A če ostaja človek korumpiran v sebi in je pri svojem početju popustljiv, bo tak presegel in spodnesel vsakršno družbeno stavbo/strukturo, četudi bi bila popolna; torej je zahteva, imperativ in torej neobhoden pogoj, neizogibno bistveno bistvo, da se spremeni posameznik.
Ali naj se ta sprememba dogodi skozi postopek v teku časa, sčasoma, skozi postopne dosežke, skozi postopno spremembo? Ali pa naj se sprememba dogodi v hipu? To nameravamo raziskati skupaj.
Spoznavamo, da se moramo spremeniti, da moramo spreminiti sebe – bolj ko je človek rahločuten in občutljiv, bolj je pozoren in umen, bolj se kot tak zave, da mora priti do globoke, vseobsegajoče, žive spremembe. Vsebina ozaveščenosti je ozaveščenost, vsebina zavesti je zavest – to dvoje ni ločeno. Kar je vsajeno v ozaveščenem, to je povnanjeno kot ozaveščenost, zavest. In da bi dosegli spremembo v zavesti – tako v očitnem kot skritem predelu – ali je to odvisno od razgraditve, razčlenitve, od analize, od časa, od pritiskov okolja? Ali pa se naj to zgodi povsem neodvisno od kakršnega koli pritiska, od kakršne koli prisile?
Vsi veste, da bo prodiranje v to vprašanje precej težavno, ker je precej zavozljano, in upam, da bomo skupaj kos razmisliti, kar smo že povedali. Če se vsak zase ne poglobi v to vprašanje zelo resno, z resnično zaskrbljenostjo, z globokim zanimanjem, z gorečnostjo in zavzetostjo, se bojim, da ne bomo prišli daleč; daleč, ne v času in prostoru, temveč zelo daleč globoko vase. Potrebujemo veliko mero predanosti, veliko energijo, a kaj ko nas večina troši energijo v sporih, v razprtijah in spopadih.
In ko raziskujemo vso to zadevo o svojem bivanju, potrebujemo energijo. Energija pride z zmožnostjo spremembe; če ne dogledamo z-možnosti za spremembo, tedaj energija odteče v prazno.
Menimo, da se sploh ne moremo spremeniti. Sprejemamo stvari take kot so in tako postajamo malodušni, potlačeni, negotovi in zmedeni. A možno je, da se korenito spremenimo, in to je tisto, kar nameravamo raziskati. Če hočete – nikar ne sledite natančno zgolj temu, kar govori govorec, ampak uporabite njegove besede kakor ogledalo, da bi se v njem opazovali in opazili ter raziskujte predano, zavzeto, strastno, z zanimanjem, z živostjo in veliko mero energije. Potem, morda, bomo lahko prispeli do točke, kjer bo očitno, da se brez vsakega napora, brez vsakega motiva, do-vrši korenita sprememba.
Naše vedenje o nas samih ni le površinsko, temveč je v njem tudi globoka, skrita vsebina naše ozavešečnosti, naše zavesti. Kako naj človek razišče, kako naj razgrne in izpostavi celotno vsebino svoje zavesti? Ali naj to opravi košček po košček, počasi, postopoma, ali pa naj se vsebina izroči vsa in povsem, tako da se jo dojame takoj, v hipu in tako privedemo do konca, končamo celoten sicer tako priljubljen razstavljalni, razgrajevalni, razčlenjevalni, analitičen postopek, analizo.
Zdaj se bomo lotili prav tega vprašanja razstavitve/razgradnje/ razčlenitve, torej: analize. Za govorca je analiza zanikanje, preprečitev dejanja: dejanje je vselej v dejanski dejavnostni sedanjosti. Dejanje, dej pomeni, ne da “smo opravili, naredili, delovali” oziroma “da bomo …”, ampak pomeni delovanje/udejanjanje, da narejamo, da delujemo, je delujočnost. Analiza ovira to dejanje, ta dej v sedanjosti, v-dejanjanje, kajti v analizo je vpet in vpleten čas, postopno lupljenje tistega, kar je bilo, plast za plastjo, raven za ravnijo, raziskovanje vsake ravni/plasti, ko smo razstavljajoči vsebino vsake ravni/plasti posebej. In kadar analiza ni odlična, celotna, cela, povsem resnicoljubna, potem, če je torej potekala pomanjkljivo, pusti za seboj res-da neko vedenje, ki pa ni vseskupno. In naslednja analiza nato spet črpa iz tega, kar a ni celotno, celostno.
Tudi sam sem se raziskoval, se analiziral, razstavljal, razgrajeval, razčlenjeval, lupil, luščil, a če moja analiza samega sebe ni celotna, popolna, potem tisto, kar sem z-analiziral, postane neko védenje, s katerim nato nadaljujem/postopam, da bi analiziral naslednjo raven/plast. Tako v tem postopku postane vsaka analiza, razgradnja nepopolna, necela in vodi v nadaljnji spor/konflikt/razdor/razprtijo/spopad in tako do ne-deja, do ne-dejanja, do ne-dejavnosti, do ne-delovanja, do ne udejanjanja: do mirovanja. A pri analizi sta udeležena analizirajoči in analizirani, ne glede na to ali je analizirajoči strokovnjak/poklicnež, ali vi sami, neposvečeni. Prisotna je ta dvojnost, analizirajoči analizira nekaj, za kar misli, da se razlikuje od njega. A analizirani, ali analizirano – je kaj? Je preteklost, je naloženo znanje o vseh stvareh, ki jih je analiziral analizant, ki se analizirajo in jih analizira. In s tem znanjem oziroma pogojno rečeno s preteklim védenjem analizira sedanjost, pri-sotnost, pri-sotno, sotno, navzoče.
Tako je v tem postopku spor, konflikt, razdor, razprtje, je spopad, zato da bi prilagodili, ugodili tistemu, ali pokorili tisto, kar analizira analizirajoči, kar se analizira. Prav tako pozna analiziranje/analiza tudi ves tisti celoten postopek v zvezi s sanjami. Ne vem, če ste se bili poglobili v vse to tudi sami, ali pa ste najverjetneje brali knjige drugih, kar je najbolj
ne-s-rečno; kajti potem zgolj ponavljate, kar so dejali drugi, ne glede na to, kako slavni morebiti so. A če niste brali vseh teh knjig – kakor jih tudi govorec ni – potem morate raziskati sami, potem postane vse bolj privlačno, izvirnejše, jasnejše, neposrednejše, pravšnje.
V analitični obravnavi je tudi tisti svet sanj. Sanje sprejemamo kot potrebne, saj poklicneži in strokovnjaki pravijo: “Morate imeti sanje, morate sanjati, sicer boste postali zmedeni!” in v tem je nekaj resnice. V vse to se spuščamo zaradi tega, ker poskušamo ugotoviti, iz-najti, če se je možno korenito spremeniti, ko pa je v svetu toliko zmede, toliko bede, takšno sovraštvo in grobost; ni so-čutnosti. Človek bi se moral, če bi bil količkaj resen, poglobiti v vse to. Poglobimo se, ne le zaradi umskega razvedrila, ampak dejansko, poskušajoč iznajti, ali je možno, ali obstaja možnost, ne, celo, ali je mogoče in če je, ali je možno spremeniti se – spremeniti. In ko ugledamo možnost in zmožnost spremembe, kakršni koli že smo, ne glede na to, kako votli, kako površinski, kako na-rejeni, posnemajoči, ponavljajoči … če uvidimo in razumemo, doumemo, da obstaja možnost in zmožnost korenite spremembe, potem imamo za to tudi energijo – torej nastopi zmožnost in možnost ter sposobnost delovanja. Če pa rečemo: to ni mogoče, to ni možno …. potem se ta energija, ta zmožnost delovanja – zmožnost deja/dejanja zapravlja in zapravi.
Na ta način se poglabljamo v to vprašanje, ali naj oziroma, ali more analiza sploh privesti do – oziroma povzročiti korenito spremembo, ali pa je le in zgolj nekakšno raz-umsko razvedrilo, nekak izogib, izogibanje deju/dejstvu/delovanju.
Kot smo dejali, vključuje analiza vstop v svet sanj. Kaj so sanje, kako se pojavijo, kako pridejo, da so. Ne vem, če ste se bili to vprašali; če ste se, ste videli, da so sanje nadaljevanje našega vsakodnevnega življenja. Kar počnete čez dan – vsi nesporazumi, skvarjenosti, ves srd, gnev, sovraženje, mimobežna ugodja in užitki, načrtovanja, napredovanja, občutek krivde in zmote in tako naprej, vse to je nadaljevano v svetu sanj, le da v obliki podob in prispodob. Te slike in imaginacije – slutnje podob – naj bi nato pojasnjevali in pojasnili skozi analizo in vsa zmeda in ne-stvarnost vsega tega oživi.
Nikoli pa se ne vprašamo, zakaj naj bi človek sploh imel sanje. Sanje sprejemamo kot bistvene, kot del življenja. Vprašajmo se, (seveda, če ste z menoj, če mi sledite), zakaj sploh sanjati. Ali je možno, kadar zaspite, imeti um, ki popolnoma miruje, ki je popolnoma tiho? Kajti le v tem tihem stanju se lahko obnovi, ko se izprazni vse svoje vsebine, vsega, kar vsebuje, tako da je znova svež, mlad, razločevalen, odločen: ni zmeden.
Če so sanje nadaljevanje našega dnevnega življenja, življenja čez dan, našega naprezanja, zaskrbljenosti, strahu, naših želj po varnosti, naše navezanosti, privrženosti itd., potem je neizogibno, da se morajo sanje dogajati v svoji simbolni obliki. To je jasno, mar ne? Iz tega sledi vprašanje: “Zakaj naj bi potemtakem sploh sanjal, sanjala?” Ali so lahko celice možganov tiho, ne da bi prenašale in še naprej nosile, nadaljevale ves ta “biznis” celega dne?
A to mora vsak zase ugotoviti sam, skozi poskus, eksperimentalno, izkustveno in ne zgolj sprejeti to, kar rečem – in za božjo voljo, nikoli ne počnite/naredite tega – saj vendar skupaj prispevamo vsak svoj delež, skupaj smo deležni raziskovanja – raziskujemo skupaj. To lahko preverite, testirate, ugotovite tako, da se popolnoma zavedate in zaveste, o-zaveščate sproti – čez dan, tekom dneva, opazujoči svoje misli, svoje vzgibe, motive, govor, kako hodite in kako se pogovarjate: the way you walk and talk. Ko se tako zavedate, ko ste tako za-vedni, zavestni, o-zaveščujoči, nastopi tesnost/bljižnost/intimnost z ne-o-zaveščenim, s tistimi globljimi ravnmi, plastmi, kajti tedaj prav to hkrati raz-grinjate, raz-grnete, ekspozicionirate, eksponirate, vabeči skrite vzgibe in motive, skrbi, strahove, strah, vsebino ne-zavestnega, ne-ozaveščenega, da se pojavi prosto, na prostem. In tako nato, ko odidete spat, ugotovite, da je vaš um, vključno z možgani nenavadno tih. Zares počiva, se od-mara, ne mara za nič, kajti končali ste tisto, zaključili s tistim, kar ste delali čez dan – sproti.
Če vzamete s seboj v posteljo “okruške dneva”, ostanke dneva, tisto nepostorjeno ali storjeno, ali ne ponavljate pri sebi: “Narediti bi moral to, tega ne bi smel narediti….”, … “Bolje bi bilo tako, bolje tako, bolje drugače, da le ne bi dejal tistega, rekel …. “, če jemljete in vzamete ostanke zadev, ki so se zgodile čez dan v posteljo, potem jih poskušate spraviti v red, urediti, preden zaspite. In če jih ne uredite preden zaspite, potem to poskušajo narediti možgani, medtem ko spite. Kajti možgani delujejo odlično le v urejenosti, ne v neurejenosti, ne v neredu. Delujejo bolj učinkovito, če se urejenost popolni, ne glede na to, ali je ta urejenost nevrotična ali racionalna; ker v nevrozi in v neravnovesju, v neuravnovešenosti je prisotno nekakšno urejanje – vsaj možgani sprejemajo to kot urejanje.
Torej če “premeljete” ostanke vsega, kar se je bilo dogajalo in dogodilo čez dan, preden zaspite, in jih poskušate urediti, potem jih možganom ni treba urejati, medtem ko spite: to ste opravili že podnevi ali kot rečeno tik pred spanjem. Urejate pa lahko vsako minuto sproti – tekom dneva, seveda, če se zavedate vsega in zaznavate/udejanjate vse, kar se dogaja sproti, tako znotraj kakor zunaj sebe. Zunaj sebe zavedajoč se in zaznavajoč, kakšen nered, pravzaprav kakšna neurejenost je okoli vas, kakšna okrutnost, nedovzetnost, brezbrižnost, vnemarnost, umazanija, beda, prepirljivost, politikantstvo z vsem svojim dlakocepstvom – vse to se dogaja in godi. In vaš od-nos, raz-merje z vašo soprogo oziroma soprogom, z vašim dekletom ali fantom, zavejte se tega sproti, tekom dneva, ne da bi si prizadevali popravljati, bodite zgolj pozorni/dejavni. Tisti hip, ko poskušate popraviti, vnašate in vnesete neurejenost, zmedo. A če dejansko zgolj opazujete in opazite, kar je, potem tisto, kar je, je urejeno, je urejenost, postaja urejeno že prav s tem, ko to opazite oziroma zaznate.
Le tedaj, kadar poskušate spreminjati, spremeniti tisto kar je, tedaj nastopi neurejenost, nered, zmeda; kajti poskušate spreminjati, spremeniti v skladu z znanjem, ki ste si ga pridobili. To znanje pa je preteklost, in tako poskušate spremeniti “kar je”, torej tisto zdaj – kar seveda ni preteklost – v skladu s tistim, kar ste se bili na-učili v preteklosti, prej. Zato je v tem samem že samo protislovje, pohabljenje, torej to ni urejanje, to je ne-urejanje, zato sledi ne-urejenost, ne-red.
Potemtakem, če se tekom dneva zavedate in zaveste načinov, kako potekajo in tečejo vaše misli, vaši motivi, hinavskost, hlinjenje, kakšen hinavec ste, če se zaveste svojega dvoličnega govorjenja, dvoličnosti – ko delate eno, govorite drugo in mislite drugo, drugače – krinke, ki ste si jo nadeli in jo nosite – mnogovrstnosti varanja, pretvarjanja, ki ga imate vedno pri roki in z njim lahkotno rokujete, če se vsega tega zavedate, zaveste sproti, tako kot poteka dan, vam spoh ni potrebno premlevati, mleti ostankov dneva preden zaspite, saj vnašate urejenost sproti, urejate vsako minuto sproti. In potem, ko zaspite, boste nahajali, da so vaše celice možganov, ki so zabeležile in bi beležile preteklost, tisto kar je pre-teklo, da so povsem tiho in tihe, in vaš spanec postane potem povsem nekaj drugega. Kadar tu uporabljamo besedo mind – um, so vključeni v njej možgani, celoten živčni ustroj – organizem, čustvovanje, celoten človeški ustroj – sestava – struktura – zgradba – stavba: pri tem menimo vse to, kot celoto, ne nekaj deljenega, deljivega, ločenega. V tej besedi je vsebovan in vključen tako um kot srce, in ves živčen ustroj, vse živčevje. Ko greste potem spat, je ta postopek zaključen, in ko se zbudite, ugledate in vidite stvari natanko tako in takšne kakršne so, ne svoje interpretacije, raz-lage teh stvari oziroma željo, da bi jih spremenili oziroma spreminjali.
Tako torej, vsaj zame, analiza, analiziranje ovira dej, dejavnost, dejstvenost. A dej je brezpogojno bistven, zato da bi uresničili, zaobkrožili, obhodili, udejanili to korenito spremembo, zamenjavo, menjanje, meno, premeno. Torej analiza, raz-gradnja, raz-stavlanje, raz-členjanje – ni pot. Ne sprejmite, ne sprejemajte tega, prosim, kar govorec govori, temveč opazujte in opazite sami, poučite se o tem, naučite se tega od sebe in iz sebe, ne od mene, a učite se z opazovanjem, motrenjem, zrenjem vseh teh implikacij, posledic analize, analiziranja: časa, analizanta in analiziranca – kajti analizant je analizirano, torej tisti, ki analizira, je analizirano, a vsaka analiza bi naj bila popolna, vsa, kajti sicer moti in zmoti naslednjo analizo. Tako, videti in ugledati, ugledati in videti, da je ves postopek, proces analiz, razglabljanj, razstavljanj in tako naprej in tako dalje, četudi je analiza introspektivna ali umska, povsem napačen! Ni pot ven – ni izhod – morda je potrebna za tiste, potrebna tistim, ki so kakor koli, ali v veliki meri neuravnovešeni, zmedeni; a morda je večina nas prav takih.
Najti moramo način opazovanja celotne vsebine zavesti, zavestnosti, ozaveščenosti brez analizanta, analiziranca. Prav zabavno je, če se podate v to in analizo v celoti zavrnete, kajti tedaj zavrnete vse, kar je človek kadar koli izrekel. Kajti potem stojite sami; če ugotovite sami zase, potem bo to pristno, stvarno, res-nič-no, iskreno, neodvisno od katerega koli profesorja, psihoanalitika, katerega koli razlagalca, razstavljalca, analitika, poklicneža in tako dalje …..
Zato naj bi vsak posameznik posamezno moral najti pot in način opazovanja brez analiziranja. Tega se nameravam lotiti – upam, da vam ni odveč vse to, kar počnem. To ni grupna terapija! (Smeh). Tudi ni javna spoved, govorec ne razgrajuje/analizira vas ali vas spreminja in ne nareja iz vas čudovitih človeških bitij! To morate narediti sami, in kakor je večina nas ljudi iz druge ali celo iz tretje roke, namerava biti to zelo zelo težko, odstraniti namreč vseskupno vse tisto, kar je bilo vtisnjeno in je šlo čez in skozi vaše možgane po poklicnežih, strokovnjakih, profesionalcih, bodisi religijskih bodisi znanstvenih. Moramo odkriti sami.
Če analiza, raz-gradnja ni pot – in ni, vsaj kolikor zadeva govorca, kakor je pojasnil – potem, kako naj potujemo oziroma opazujemo in opazimo totalno vsebnost/vsebino ozaveščenosti, zavesti? Lepo vas prosim, nikar ne ponavljajte, kar je kdor koli dejal, rekel! Kakšna je vaša vseobsegajoča vsebnost, vsebina? Ali ste jo sploh kdaj pregledali, pretresli? Če ste jo, ali niso zgolj raznovrstni rekordirani dogodki, nezgode, bodisi prijetne bodisi ne-prijetne, raznolika in mnogovrstna upanja, prepričanja, izročila, različne individualne zbirke in zbrke ter spomini, racionalni in družinski, kultura – družbena zaloga znanja – v kateri je bil posameznik v-z-gojen – vse to je vsebnost, vsebina, ali ne? In nezgode, ki se vsak dan dogajajo in dogodijo, spomini, različne bolečine, ne-s-rečno-st, žalitve, vse to se rekordira in je rekordirano – zabeleženo, vtisnjeno, zapomnjeno, vse to se vtisne, pomni. In ta vsebina, vsebnost je vaša zavest, ozaveščenost – vi kot katolik, protestant, ki živite v zapadnem svetu s težnjo po več in več in več, po svetu z več ugodja, razvedrila, zdravja, neprestanega hrupa televizije, grobosti – vse to ste vi, to je vaša vsebina, vsebnost.
Kako naj vse to damo na svetlo, raz-stavimo? in pri tem naj bi vsak vsako nezgodo, vsak dogodek, vsako izročilo, vsako prizadetost in rano, vsako bolečino raziskal eno po eno? Ali pa naj vse to uzremo v totalu, v totalnosti, v povsemskosti? Če naj bo raziskano in izprašano, raz-členjeno kos po kosu, košček po koščku, eno po eno, vstopate v svet razgrajevanja/analiziranja in temu ni konca, umrli boste analizirajoči, razgradnjujoči – pri tem pa dali veliko denarja tistim, ki analizirajo/razgrajujejo, ali je to vaše ugodje, užitek?
Zdaj nameravamo ugotoviti, kako naj uzremo in se spopademo s temi različnimi delci, fragmenti, ki so vsebnost, vsebina ozaveščenosti, zavesti – totalno – v celoti in povsem in ne analitično. Nameravamo ugotoviti ter dognati, kako opazovati, brez vsakršne analize. To je, vse moramo gledati, videti, zreti – drevo, oblak, soprogo, soproga, dekle, fanta – kot opazovalec in opaženo, kakor opazujoči, tisti, ki opazuje, in opaženo, tisto, kar opazujemo, kar opažamo, kar se lahko opazuje/opazi/opaža. Prosim, posvetite malce pozornosti temu. Opazujte namreč svoj gnev, svoj pohlep ali svojo ljubosumnost, brezčutnost, kar koli že je, kakor opazovalec, ki gleda svoj pohlep. A opazovalec je pohlep, vi pa ste ju ločili, ločili ste opazovalca, ker je vaš um pogojen za razgrajevalni postopek, potek, analizo: zato ste vselej zroči drevo, oblak, vse v življenju le kot opazovalec opazovano stvar. Ali ste to zaznali? Na svojo soprogo zrete skozi podobo/sliko, ki jo imate o njej; ta slika je prav vi sami, opazovalec, to je preteklost, slika se je sestavila skozi čas, v času. In ta opazovalec, ta vi je ta čas, je preteklost, je zbrano znanje, vedenje, o različnih nezgodah, prigodah, dogodah/dogodkih, izkušnjah in tako dalje …. Ta opazovalec je preteklost in zre opazovane stvari in opaženo, kakor da opazovalec, torej vi, ni del njih, da ni od njih, ampak je od njih ločen, oddvojen.
In zdaj, ali lahko zrete, gledate in vidite brez opazovalca? Ali lahko zrete drevo brez preteklosti opazovalca? Kar pomeni, kadar je opazovalec kot tak navzoč/prisoten, je med opazovalcem in opazovanim/opaženim – drevesom na primer – prostor. Ta prostor je čas, zato ker je raz-dalja, od-daljenost, distanca, od-mik. Ta čas je kakšnost, je sama lastnost opazovalca, ki je preteklost, ki je zbrano vedenje, znanje, in ki pravi: “To je drevo”, ali “To je slika/podoba/imidž moje soproge.”
Ali morete gledati, zreti in uzreti ne le drevo, temveč tudi svojo soprogo ali svojega soproga, brez po-dobe? Vedeti morate, da je za to potrebna gromozanska discipliranost, disciplina – sprotna pozornost. Naj vam povem: disciplinaranost na splošno vključuje prilagojevanje, vsiljeno vadbo, posnemanje, raz-dor med tem, kar je in kar naj bi moralo biti. Zato je pri discipliniranju raz-dor, spopad, tlačitev, tlačenje, potlačenost, nadvlada, preseganje, vadba volje in tako naprej – vse to je vključeno v njej, vse to vključuje ta beseda. Ampak ta beseda po svojem izvoru pomeni le: učiti se s pozornostjo – ne pa prilagajati se, ne nadvladovati, ampak učiti se. In kakšnost, lastnost uma, ki se uči, ima svojo lastno urejenost, disciplino, ki je disciplina sama, učenje, učečnost – na-(v)-uk – na-uk, nauk – discplina. Učimo se torej opazovati, opazovati brez opazujočega, brez opazovalca, brez preteklega, preteklosti, brez po-dob, brez po-dobe, ki nastane po neki ob-dobi, po pretekli dobi, zato po-doba. Kadar tako opazujete, o-pazite, postane tisto opazovano opaženo in nenadoma “dejavno, delovalno, delujoče dejstvo”, postane tisto kar je in kakor je, postane živo, vitalno, in ni več zgolj stvar, ki jo zremo, mrtva, neživa, ki jo zmoremo, moremo pre-poznati zgolj po preteklem do-godku, po svojem znanju iz preteklosti oziroma iz vedenja, ki je od preteklosti.
Glejte, gospoda, naredimo zadevo mnogo bolj preprosto. Recimo, da mi porečete nekaj, kar me rani, in bolečina te rane se vstavi v moj spomin, se rekordira, se zapiše. Pomnenje tega se nadaljuje in ko pride do naslednje bolečine, se znova vpiše v spomin, se rekordira. Tako se ranjenost jača od otroštva naprej. Kadar pa opazujem oziroma to povsem opazim in zaznam, tedaj ko mi porečete nekaj, kar je zame boleče, tedaj se ne vpiše v spomin, ni rekordirano kot ranjenje, ranjenost, rana. Tisti trenutek, ko to “vpišete” kot ranjenost, se to vpisovanje potem nadaljuje, in vse preostalo življenje ste tisti, ki je “bil ranjen”, ste ranjeni, ker vse naslednje dodajate k tej rani. Medtem pa nasprotno, opazovati in opaziti bolečino povsem, zato da ne bi prišlo do vpisa v spomin je, nameniti, posvetiti vašo vseskupno pozornost v trenutku v trenutek občutenja bolečine. Ali počnete vse to tako?
In kadar se sprehajate na prostem, ko hodite po ulicah, je tam vse vrste hrup, vse vrste vpitje, neotesanost, grobost, ves ta hrup vas preveva. To je zelo raz-diralno, uničujoče – bolj ko ste rahločutni, bolj uničevalno, uničevalsko postaja, ranjuje vaš organizem. Upirate se temu ranjavanju in tako zgradite zid. In ko gradite zid, se osamujete, se osamite, se odstranjujete. Tako jačate izoliranost, po kateri pa boste čedalje bolj ranjevani, poškodovani. Medtem pa, če ste opazujoči in zaznavajoči povsem zgolj ta hrup in ste nanj pozorni, boste videli in ugotovili, da se vaš organizem nikoli ne bo ranil, ne bo ranjen.
Če doumete to eno korenito načelo, princip, boste doumeli nekaj ogromnega: da povsod tam, kjer je opazovalec raz-deljen, ločen od stvari, ki jo opazuje, mora biti raz-dor, konflikt, trenje. Kar koli naredite, dokler je ta raz-deljenost, raz-por, raz-poka, raz-prtost, vrzel med opazovalcem in opazovanim/opaženim, mora obstajati raz-dor, trenje, konflikt, spor. Tako dolgo dokler je deljenje, delitev, (raz)-deljenost med muslimanom in hindujcem, med katolikom in protestantom, na primer, med črnci in belci itd. mora biti spor, trenje, konflikt. raz-dor, vrzel, strah, nasilnost; lahko ste s-trpni eden do drugega, kar pa je le umsko/intelektualno pokritje za ne-strpnost, za ne-toleranco, a ni do-puščanja, do-pustive, do-pustnosti različnosti.
Kakor dolgo obstaja razdeljenost/delitev med vami in vašo soprogo, je trenje. Ta raz-delitev obstaja temeljno, podstatno, kakor dolgo je opazovalec oddeljen, ločen od stvari, ki jo opazuje, opaža. Kakor dolgo pravim: “Ta srd, ta gnev, se razlikuje od mene, to nisem jaz, moram nadzirati, nadzorovati gnev, moram se spremeniti, moram nadzorovati svoje misli,” prav v tem je ločevanje, razdeljenost, zato je raz-dor, spor. Spor, trenje, razdor pa vključuje potlačitev, prilagoditev, posnemanje, vse to je vključeno vanj. Če resnično ugledate lepoto tega, da opazovalec je opazovano/opaženo, da ta dva nista ločena, da ju ničesar ne ločuje, potem lahko opazujete in opažate in opazite vseskupnost, vseobsežnost ozaveščenosti, zavestnosti, zavesti brez razgrajevanja, brez razstavljanja, brez analize.
Opazovalec je mislec. Tako gromozansko pomembnost smo dali mislecu, ali ne? Živimo po mislih, počnemo stvari po mislih, naše življenje načrtujemo po mislih, naše delovanje, naša dejanja, naši deji imajo vzgib, so motivirani na osnovi misli. In misel se časti širom po svetu, kakor najbolj in izredno posebno pomembna stvar, ki je del uma.
In misel se je sama sebe ločila kot mislec. Mislec poreče: “Te misli niso dobre”, “Te so boljše”, poreče. “Ta vzor, ta ideal je boljši kot oni ideal,” “To prepričanje, ta uteha je boljša kot tista uteha.” Vse to pa je izdelek/pro-iz-vod misli – misli, ki je samo sebe ločila, se razdelčkala kot mislec, izkustvenež. Misel je samo sebe ločila kot višji jaz, višje sebstvo in nižje sebstvo – v Indiji ga imenujejo Atman, višji. Tukaj ga imenujete duša, ali to ali ono. A še vedno je misel tista, ki operira, ki je v delovanju. To je povsem jasno, ali ne? Menim, to je logično, v-besedeno, ni iracionalno, ni ne-razumno.
Zdaj vam nameravam prikazati ne-razumnost, iracionalnost tega. Vse naše knjige, vsa naša književnost, literatura, vse je misel. In naš odnos, razmerje, relacija temelji na misli – le pomislite! Moja soproga je podoba/slika, ki sem jo u(v)stvaril po miselnosti, po mišljenju. To razmišljanje oziroma ta miselnost se je sestavila in se sestavlja po in skozi godrnjanje, sitnarjenje, po vseh rečeh, ki se dogajajo med soprogo in soprogom – ugodje, spolnost, motenje, nejevoljnost, zavrnitve, vsi posamezni vzgibi in nagoni, ki so prisotni. Naša misel je posledica, iztržek, izid našega odnosa. Torej, kaj je misel? To ste vprašali: “Kaj je misel?” Nikar, prosim, ne ponavljajte za nekom – ugotovite sami in za sebe. Seveda je misel od-govor, od-ziv spomina, pomnenja, pomnitve, memorije, kaj ne? Memorije kot znanja, vedenja, memorije kot izkušnje, ki so jih bile akumulirale, naložile, za-ložile, shranile celice možganov – shranile so se v možganskih celicah. Tako so možganske celice same po sebi celice memorije, memoriranja, pomnenja. A če sploh ne mislite, boste v stanju amnezije, pozabitve, ne boste sposobni priti do svoje hiše, priti domov.
Misel je odgovor, odziv akumulirane memorije kot znanja, vedenja, izkušnje – bodisi da je vaša, ali podedovana, skupnostna izkušnja in tako dalje. Tako je misel odgovor, odziv preteklosti, ki more sicer sebe prestaviti, nanesti, projicirati, prožiti v prihodnost, gredoč skozi sedanjost in jo modificirati, preinačevati, preinačiti kot prihodnost. A je še vseeno preteklost. Tako misel ni nikoli svobodna, prosta – le kako naj bi bila? Lahko si domišlja, kaj je svoboda, prostost, lahko idealizira, kakšna naj bi prostost bila, si ustvari utopijo o prostosti. A misel sama, v sebi je stvar preteklosti, je od preteklosti in zato ni prosta, je vselej stara. Prosim, ne gre za to, ali se strinjate z govorcem, ali ne: to je dejstvo. Misel organizira naše življenje, ki temelji na preteklosti. Ta misel, ki ima osnovo v preteklosti nato predvidi, kaj naj bi bilo jutri in zato nastopi konflikt/spopad.
Iz tega sledi vprašanje, ki je za večino nas pomembno, namreč, da nam misel pravzaprav daje veliko užitka. Užitek je vodilno načelo našega življenja. Ne bomo dejali, da je to narobe ali prav, raziščimo to. Užitek je stvar, ki si jo najbolj želimo. Tukaj v tem svetu in v spiritualnem svetu, v nebesih – če imate nebesa – želimo užitek v vseh oblikah – religiozno razvedrilo, hodimo k maši, ves ta cirkus, ki se godi v imenu verovanja. In užitek ob kakršenem koli incidentu, dogodku, bodisi da gre za večerno zarjo, ali spolno zadovoljitev, bodisi katero koli drugo čutno zadovoljitev, vse se rekordira, beleži in premišlja o. Tako igra misel kot zadovoljstvo/zadovoljitev/užitek strašansko veliko vlogo v našem življenju. Nekaj se je včeraj dogodilo, kar je bilo najbolj ljubko, bil je najbolj srečen dogodek: to se je zabeležilo v spominu; takega dogodka se polasti misel, žveči ga in kar naprej razmišlja o njem in hoče, da se jutri ponovi …. bodisi, da je bil to recimo spolni akt ali kaj drugega prijetnega. Tako misel oživlja dogodek, ki je prešel, ki ga ni več.
Sam proces rekordiranja, pomnenja je védenje, ki je preteklost, in tudi misel je preteklost. Tako se misel kot užitek vzdržuje. Če ste opazili, je užitek vselej v preteklosti; četudi je imaginarno imaginiran, namišljeno pričakovan užitek jutri, vedno je le še zgolj kot spomin nanj projiciran v prihodnost iz preteklosti.
Prav tako lahko opazujete in opazite, da, kjer je užitek in sledenje užitku, se hkrati iz tega hrani strah. Ali niste tega opazili? Strah zaradi stvari, ki sem jo naredil včeraj, strah pred telesno bolečino, ki sem jo čutil pred enim tednom; misel nanjo vzdržuje strah. Ni konca ne kraja te bolečine, četudi se konča. Prenehala je, a prenašam jo čez, ko mislim o njej.
Tako misel vzdržuje in daje hrano užitku kakor tudi strahu. Misel je odgovorna za to. Je strah zaradi sedanjosti, zaradi prihodnosti, strah zaradi smrti, strah zaradi neznanega, strah, da se ne bo izpolnilo pričakovanje, strah, da nismo ljubljeni, ko pa si tako želimo biti ljubljeni – tako mnogo oblik strahu je, vse pa ustvarja mašinerija/ustroj misli. Tako torej obstaja razumnost in nerazumnost/iracionalnost misli.
Seveda je vaja misli, kadar opravljamo stvari. Tehnično: v pisarni, kadar kuhamo, kadar pomivamo posodo – znanje mora odlično delovati. V tem je razumnost, logika misli, ki deluje in dela. A misel postane tudi povsem nerazumna/iracionalna, kadar vzdržuje/zadržuje užitek ali strah. A kljub temu misel pravi: “Ne morem si dopustiti izpustiti užitka”; in vendar misel ve, če je sploh dovolj občutljiva oziroma se zaveda tega, da to spremlja tudi bolečina.
Tako naj bi se zavedli vse te mašinerije misli, tega zapletenega in hkrati pretanjenega gibanja misli! To resnično sploh ni težko, ko si enkrat porečete: “Najti moram način, kako naj živim, ki bo povsem drugačen, ta način življenja, v katerem ne bo nobenega nasprotovanja, navzkrižnosti, protislovja.” Če je to vaša resnična, vaša vztrajna, strastna zahteva – kot je vaša zahteva po užitku – živeti življenje, tako navznoter kakor navzven, v katerem ni nasprotij ne glede na kar koli – potem boste ugledali možnost. Ker, kakor smo pojasnili, nasprotovanje, navzkrižje, spor, razdor, konflikt, spopad je le tedaj, kadar je ločenost med “tistim, kar sem jaz” in “tistim, kar nisem jaz”, med menoj in ne-menoj. Potem, če to dogledate, ne le besedno ali umsko – kajti to ni uvid – temveč, če dejansko ugotovite, da ni razdelitve/ločenosti med opazovalcem in tistim, kar opazimo/opazujemo, med mislecem, med tistim, ki misli, in mislijo, potem vidite, potem opazujete in opazite dejansko “zgolj, kar je”. In kadar vidite dejansko “zgolj, kar je”, ste že nad. Ne ostanete na tem “kar je”. Torej, kadar se kot opazovalec razlikujete od tistega “kar zgolj je”, ostanete s tistim “kar je”. Torej, le, kadar se opazovalec, to ste vi, razlikuje od tistega “kar zgolj je”. Ali razumete? Iz tega sledi, da, kadar popolnoma izgine razdeljenost na opazovalca in na opazovano/opaženo, potem “zgolj tisto, kar je” ni nič več “kar je oziroma kakor je”. Um je šel nad, um gre nad, um tisto preseže. A treba je poudariti, da pri tem nikakor ne gre za poistovetenje opazovalca z opazovanim/opaženim. Če se poistovetite z opazovanim, na primer z drevesom ali s cvetico, ali reko, ali hrupom …. je to še vedno le vzorec misli, ali ne? Opazovalec je opazovano/opaženo, to je dejstvo. Resnica je, da, kadar sem jezen, sem jaz jeza, in se jaz ne razlikujem od jeze. To je resnično, to je dejstvo. Jaz sem jeza. In kadar sem ljubosumen? Jaz sam sem ljubosumnost! Ljubosumnost ni nekaj drugega, ni ločena od mene. In ne morem se je znebiti, dokler ne uvidim, da sem jaz, da je “mene” eno samo ljubosumje.
Torej, kako naj se vedem, kadar sem ljubosumen, ko sem jaz ljubosumnost? Pred tem sem mislil, da lahko “jaz” deluje, ko se loči od občutja ljubosumnosti, mislil sem, da lahko kaj naredim s tem v zvezi, tako da ljubosumnost potlačim, racionaliziram, pobegnem od nje – naredim različne stvari. Mislil sem, da se na ta način lahko spopadem z ljubosumnostjo. Zdaj pa nenadoma občutim, da sem jaz sam ta ljubosumnost in ne naredim ničesar. Kar pomeni, ko rečem “Jaz sem ljubosumje”, občutim, da se ne morem premakniti. Ali ni tako, gospod?
Če pogledamo ti dve različici delovanja, samo dejanje, ki steče, ko se razlikujete od ljubosumja, kar pomeni, da ni konca ljubosumnosti ali tudi zavisti, na primer. Lahko zbežite od nje, lahko jo potlačite, lahko jo transcendirate, morda boste ušli, a vrnila se bo, vselej bo tam, zato ker je to delitev na vas in na ljubosumje. Obstaja pa popolnoma drugačna vrsta dejanja, kadar ni nobene delitve/ločenosti, kajti tedaj dojamete, da je opazovalec opaženo, in da ne morete narediti ničesar v zvezi s tem. Prej je bil “jaz” zmožen narediti kar koli, zdaj pa občuti nemoč, je preplašen in ustavljen, ničesar ne more narediti in ne naredi. Če opazovalec je opaženo, potem se ne da reči: “Lahko ali ne morem narediti kar koli v zvezi s tem” – on je tisto, kar je. On je ljubosumnost. Potemtakem, ko je on sam sama ljubosumnost, kaj se dogodi?
Oglejte si to zadevo, vzemite si čas. Ko mislim, da se razlikujem, da sem različen od svojega ljubosumja, tedaj občutim, da bi lahko naredil nekaj s tem v zvezi in ko kar koli pač zaradi tega počenjam, nastopi spopad. Po drugi plati pa, ko spoznam resnico tega, da sem jaz sam ljubosumje, da sem “jaz”, ta opazovalec – opaženo, kaj se tedaj zgodi?
Prvina spopada izgine. Tam spopad je, tukaj spopada ni. Tako je prav ta spopad sam ljubosumje. Ali ste razumeli? Pri tem po tem nastopi popolno dejanje, dejanje, v katerem ni nobenega napora, zato je popolno, povsemsko in se ne bo nikoli vrnilo ali vračalo.
Torej, kot sem dejal, mora biti navzoča fragmentiranost, fragmentnost, kadar sta opazovalec in opaženo kakor dve različni stvari. A to sploh ni tema za prerekanje, ki bi jo naj razvijali. V vse to sem se podal povsem iskreno in dobrohotno. Seveda bi lahko temu posvetili še veliko več časa, kajti bolj ko se človek poglablja v to, več je tega. Svoje življenje smo razdrobili v tako mnogo drobcev, kaj ne? -znanstveniki, podjetniki, umetniki, gospodinje in tako naprej …. Kakšna pa je osnova, temelj, kaj so korenine te drobitve? Korenine te fragmentiranosti so prav opazovalec, ki je ločen od opazovanega/opaženega. Življenje je nalomil na: jaz sem hindujec, ti si katolik, jaz sem komunist, ti si buržuj, jaz sem libealec, ti si konzervativec. Tako poteka to deljenje/ločevanje ves čas. Nato porečem: “Zakaj je ta delitev, kaj povzroči to delitev?” – ne le v zunanjem svetu, gospodarski in družbeni stavbi, ampak mnogo globlje. Ta delitev nastaja prav med tistim “jaz” in tistim “ne-jaz”, poteka med “menoj” in “ne-menoj” – znotraj mene, med tistim “menoj”, ki hoče biti superiorno, slavno, večje – medtem pa je “ti” pravzaprav drugačen. Torej znotraj mene med tistim, kar doživljam kot “jaz” in kot “ti”, to je ta dvojnost znotraj mene.
Tako sem “jaz” opazovalec, “jaz” sem preteklost, ki deli sedanjost na preteklost in prihodnost. Torej, kakor dolgo obstaja opazovalec, tisti, ki doživlja/izkuša, mislec, mora biti ločenost in deljenost. Kjer pa je opazovalec opaženo, spopad jenja in tako jenja/izgine tudi ljubosumnost. Kajti ljubosumje je spopadanje, ali ne?
Vprašanje: Ali je ljubosumnost človeška lastnost?
Krishnamurti: Ali je nasilnost človeška lastnost? Ali je pohlepnost človeška lastnost?
Vprašanje: Želel sem vas vprašati nekaj drugega, če smem. Ali se morda motim, glede na to, kar ste dejali, ko pravim, kakor človek misli v svojem srcu, tak je. Zato moramo motriti svoje misli in se učiti na izkušnjah.
Krishnamurti: Da, prav to. Kakor mislite, kaj mislite – to ste. Mislite, da ste večji kot nekdo drug, da ste manj, da ste bolj nebogljeni kot nekdo drug, da ste odlični, da ste lepi ali da niste, da ste srditi – kar mislite – to ste. To je precej preprosto, ali ne? Človek mora ugotoviti, če je možno živeti življenje, v katerem ima misel svojo racionalno/razumno funkcijo, in uvideti prostor, kjer postane misel iracionalna. V to se bomo podali naslednji dan.
Vprašanje: Nadaljujmo z ljubosumjem: kadar je ljubosumnost “jaz” in sem “jaz” ljubosumnost, se spopad konča, ker vem: to je ljubosumnost in potem izgine. A kadar slišim hrup na ulici in sem “jaz” ta hrup, in je hrup “jaz”, kako naj se spopad konča, sploh če hrup kar traja ….?
Krishnamurti: To je precej preprosto, gospa. Grem po ulici in hrup je neznosen. In ko si rečem, da je ta hrup “jaz”, se hrup ne konča, nadaljuje se. Ali ste to vprašali? A nikar ne recite, da je hrup “jaz”, ne pravim: oblak sem “jaz” ali drevo, zakaj naj bi dejal, da je hrup “jaz”. Pravkar smo poudarili, da, če opazujete, če rečete: “Slišim ta hrup”, slišim ga popolnoma, puslušam ga popolnoma, ne z odporom, potem se lahko ta hrup nadaljuje in nadaljuje v večnost, a vas ne bo vznemiril. Tisti trenutek pa, ko se mu upirate, se ločite od njega, oddelite – a nikar se ne istovetite s hrupom – ali vidite razliko? Hrup se nadaljuje, ne morem se odrezati od njega, tako da se mu uprem/upiram, ne morem postaviti zidu med hrupom in menoj. In kaj se zgodi? ko se nečemu uprem? Nastane popad, ali ne? Torej, ali lahko slišim/poslušam hrup, brez vsakega zoperstavljanja/upiranja?
Vprašanje: Že, že, če veste, da bo prenehal čez kako uro.
Krishnamurti: Ne, to je še vedno v okviru upiranja.
Vprašanje: Ali to pomeni, da lahko poslušam hrup z ulice preostanek svojega življenja z možnostjo, seveda, da bom oglušela.
Krishnamurti: Ne, poslušajte, gospa, rekel sem nekaj povsem drugega. Dejali smo, da, kakor dolgo je odpor, mora biti spopad. Če se upiram svoji soprogi, ali soprogu, če se upiram hrupu ali laježu psa, ali hrupu na ulici – nastopi spopad/razdor. Torej, kako naj človek sliši hrup brez spopada – ne glede na to, ali bo hrup trajal nedoločen čas, ali upajoč, da bo prenehal – ampak kako slišati hrup brez vsakega spopada? O tem govorimo. Hrup lahko slišite tedaj, ko je um popolnoma prost vsake oblike odpora – ne le kar zadeva ta hrup, ampak kar zadeva kar koli v življenju – vašega soproga, soprogo, otroke, politike. In zato – kaj se zgodi? Vaš sluh, vaše poslušanje postane mnogo bolj ostro, postanete mnogo bolj občutljivi, in tako je hrup le en del, ni cel svet. Že samo dejanje poslušanja je bolj pomembno kot hrup in tako postane poslušanje pomembna stvar in ne hrup.
New York City, 18. april, 1971
Ljubljana, 9. rožnik, 2002
Prevedla: Ana Marija Mayerhold
In tisti, ki smo stopili iz »škatle« in stvari gledamo in vidimo, ne da bi jih poskušali spreminjati in v nered vnašati red, kar samo poveča nered, tisti se sporazumevamo telepatsko skozi hologram vesolja in čudovitost fraktalov in ne fragmentov. In več nas bo, prej bomo dosegli Evtopijo ali Dober kraj. Če ne verjamete, si preberite knjigo »Polje, po sledeh nevidnih sil v vesolju«, avtorice Lynne Mc Taggart. (prevedel Andrej Kikelj, ARA Založba, 2004, Ljubljana). V predgovoru je Andrej Detela, fizik, avtor knjige »Magnetni vozli« med drugim zapisal naslednje:
»Zanimive teme, ki se jih loteva ta knjiga, so vzete na primer iz kognitivne znanosti, sodobne kvantne fizike, nove biologije in tako dalje. Smo res vsi del enovite kozmične duše, s katero smo najtesneje informacijsko povezani? Na stežaj se nam odpirajo vrata v čudoviti svet, iz katerega je stkano vse, kar poznamo. Ali res ves svet, od najdrobnejših elementarnih delcev pa vse do galaksij, vibrira v skrivnostnem kvantnem polju neizmerne enegije, ki jih s to energijo napaja tako rekoč iz čiste praznine, iz kvantnega vakuuma? …«