21. november 2007. Na sporedu so zadnje tekme kvalifikacijske skupine za evropsko prvenstvo v Avstriji in Švici. Rusija je v navidez brezizhodnem položaju. Četudi dobi zadnjo tekmo v Andori, prvenstva ne bo videla, če Anglija doma na Wembleyu iztrži vsaj točko proti že uvrščeni Hrvaški. Rusiji po prvem polčasu kaže dobro: ne le, da vodi 1 : 0 (ob tem, da so zgrešili celo penal), ampak Angleži izgubljajo z dvema goloma razlike. Že sredi drugega polčasa, ko Crouch po Beckhamovi milimetrski podaji izenači na 2 : 2, se zdi, da se bodo Rusi lahko vrnili le še v Moskvo. Da bo mera polna, rdeči karton zaradi namernega udarca z nogo dobi Andrej Aršavin. Mladen Petrić v 76. minuti Hrvatom prinese zmago (in luksuzne avtomobile, plačane z denarjem ruskim naftnih mogotcev), Rusom pa vozovnico (in vizo) za senčno stran Alp.

Le kdo bi takrat upal vložiti evro na rusko uvrstitev v polfinale evropskega prvenstva? Nihče ni niti slutil, da bo isti Aršavin, ki je v dveh letih odigral “le” eno res odlično kvalifikacijsko tekmo (resda odločilno proti Angliji), takorekoč sam spravil na kolena daleč najbolj superiorno ekipo iz “skupine smrti”. In niti največji rusofili, podprti z litri ulične vodke, si niso upali napovedovati, da bo najbolj „atomski“ nogomet na Euru 2008 igralo moštvo, ki je kvalifikacije začelo z mizernih 0 : 0 proti Hrvaški (brez udarcev v okvir vrat), se „prešvercalo“ v Zagrebu, dobilo tri „komade“ na Wembleyu, izgubilo v Tel Avivu in v prvi tekmi Eura proti Španiji izgubilo z 1:4.

V čem je skrivnost Guusa Hiddinka, avtorja nove, tokrat ruske nogometno-tekaške pravljice, ki je bil zaradi kadrovskih čistk in neprepričljivih iger še konec leta 2006 na odstrelu lobija starih ruskih trenerjev (Gazajev & co.), pred odstavitvijo pa so ga rešili le Putinovi tajkuni, ki financirajo njegovo pregrešno drago pogodbo z rusko nogometno zvezo?

Še preden skozi prizmo ruskih iger in dosedanje kariere analiziramo prijeme 61-letnega selektorja, velja ugotoviti, da mu je šlo na roko kar nekaj zunanjih okoliščin. Dejstvo je, da si je pri vodenju reprezentance kot prekaljen maček lahko zagotovil neomejena pooblastila (opravlja tudi naloge nekakšnega „razvojnega ministra“ ruskega nogometa in vzpostavlja sistem akademij za mlade) ne le zaradi bleščečega CV, ampak zaradi samega položaja ruske reprezentance v letu 2006, ki je panično iskala rešitelja. Dve leti prej je moštvo Euro na Portugalskem končalo po dveh krogih, po katerih je domov zaradi spora s selektorjem predčasno odšel največji zvezdnik Mostovoj. Rusije prav tako nismo videli na svetovnem prvenstvu v Nemčiji, ker jo je v kvalifikacijski skupini prehitela celo Slovaška.

Hiddink je torej lahko začel graditi na novo – tako si je lahko celo privoščil, da je iz moštva po prvi tekmi odstranil domnevno največjega zvezdnika ruskega nogometa Marata Izmailova, še pred tem pa Sergeja Semaka, ki ga je nato čudežno vpoklical na Euro in imenoval za kapetana moštva!? Skratka, iz moštva je – tako kot vedno – odstranil del potencialnih „težakov“ in vanj vpoklical poslušne „atlete“, pri čemer je sledil (pra)načelu, da mora biti vsak od „tekačev“ nadpovprečen v najmanj eni nogometni kategoriji (Žirkov – hitrost, Semak – dojemanje taktike, Kolodin – strel z razdalje, Anjukov – predložek, Ignjaševič – igra z glavo, Aršavin – dribling v šprintu, Pavlujičenko – zadrževanje žoge in realizacija). Enakemu načelu je sicer sledil pri selekcioniranju avstralske reprezentance za SP 2006, kjer pa je zaradi precej manjših kadrovskih „virov“ in višje povprečne starosti moštva moral sprejemati tudi kompromise.

Brez dvoma sta mu šli na roko še dve dejstvi. Najprej prebujajoča ruska nacionalna samozavest, ki se je po zatonu sovjetske dominacije v času Jelcina na koncu Putinove ere vendarle začela manifestirati tudi v kolektivnih športih. Rusija je danes svetovni prvak v hokeju, evropski prvak v košarki (OK, z ameriškim playem) in med štirimi v nogometu. CSKA je evropski klubski prvak v košarki, Zenit St. Peterburg pa je osvojil pokal UEFA. Saj res, Zenit. Moštvo, ki tako kot nekoč Dinamo Kijev sestavlja jedro današnje ruske reprezentance in ki je na poti do naslova izločilo Everton, Marseille, Villareal, Bayer Leverkusen in Rangers, od leta 2006 vodi še en nizozemski trener – Dick Advocaat. Za uvoz totalnega nogometa v največjo državo na svetu sta torej zaslužna dva učenca Rinusa Michelsa.

Zdi se, da je bilo vse ostalo za Hiddinka le še „en dan v službi“, čeprav je pred prvenstvom zaradi poškodbe ostal brez prvega strelca pokala UEFA Pogrebnjaka (ki se je zdel ključen mož v Hiddinkovi formaciji), zaradi kartona v Andori za prvi dve tekmi brez Aršavina in zaradi ugovarjanja za najmanj eno tekmo v skupini tudi brez Bistrova. Sem že omenil, da je moral doma ostati tudi najboljši ruski igralec v ligah „petice“ in najboljši strelec v kvalifikacijah Keržakov, ki ga je Hiddink odpisal zaradi slabe forme!? Kaj pa, da je nekoč nepogrešljivi Radinov od reprezentance oddaljen kot Vladivostok od Kaliningrada?

Guus je dokaz, da dobri trenerji „živijo“ od obvladovanja konfliktov – ste opazili, kako je pri 1 : 1 proti Nizozemski vratar Akinfejev nahrulil enega od branilcev, ki mu je neprevidno vrnil žogo z glavo. In ste videli, kako ga je branilec nadrl nazaj? Ste videli, koliko ruskih igralcev je v zadnji minuti rednega dela opozorilo glavnega sodnika, da je še pred Kolodinovim „štartom“ za rdeči karton stranski sodnik signaliziral „avt“? Hiddink je moštvo napel kot struno, tekmovalni ritem pa za razliko od kolegov, ki ga radi prekinjajo s počitkom za igralce prve postave v tretjih tekmah v skupinah, dviguje skozi ves turnir, tudi z namernim “provociranjem“ igralcev z nepričakovanimi menjavami v moštvu, pa četudi za ceno predčasnih odhodov (Davids 1996). Le še en trener na Euru je v tem boljši (turški Fatih Terim) in le enkrat je Hiddinku stvar ušla izpod nadzora (pretep med nizozemskimi igralci po zmagi nad ZR Jugoslavijo na SP v Franciji 1998).

Sam celo sumim, da je Hiddink, ki je bržkone vedel, da se slovanske ekipe rade „nakurijo“ na favorite, proti njim izgorijo in si nato do konca turnirja ne zacelijo ran, mogoče celo namerno „tankiral“ tekmo proti Španiji. Pred njo je iz prve postave umaknil dva standardna branilca, moštvo pa je odigralo še kar spodobno, a tipično naivno in skoraj vse gole prejelo iz protinapadov. V drugi tekmi je Rusija že izgledala bolj čvrsto. V paru sta zaigrala Kolodin in Ignjaševič, moštvo pa je teklo ravno toliko, da je izkoristilo darilo vratarja Nikopolodisa in premagalo „nikakve“ Grke. Tretja tekma proti Švedom je bila že podobna predstavi proti Nizozemski. Visok odstotek dobljenih dvobojev na sredini, neumorni presing na nasprotnika in smrtonosni protinapadi, ki so dotolkli utrujeno Švedsko s poškodovanim Ibrahimovićem. Hiddink je sijajen tudi pri spreminjanju ritma igre z menjavami. Proti Nizozemski je „našel“ Torbinskega, medtem ko je njegov (pre)cenjeni kolega Van Basten na isti tekmi „pozabil“ ne le na Huntelaarja, ampak celo na Robbena.

Kdo ali kaj lahko spodnese samosvojega Hiddinka, ki kot skoraj edini na tem turnirju (poleg Španije, Nemčije in … hm … Francije) igra z dvema napadalcema? Ker se do zdaj – vsaj na tem prvenstvu – nisem izkazal kot kaj prida prognozer, v odgovoru na to vprašanje ne bo imen Fernanda Torresa ali Davida Ville, zakona verjetnosti, po katerem so Rusi že odigrali najboljšo tekmo na turnirju, ali fizikalno-bioloških utemeljitev, ki bi lahko stavce prepričale, da se morajo tudi Rusi enkrat utruditi. Iz Nizozemčevega življenjepisa je razvidno, da se nikoli ni prebil v finale SP ali EP. Še več, kar trikrat so ga na poti do višje stopničke v izločilnih bojih ustavile enajstmetrovke – 1996 proti Angliji, 1998 proti Braziliji in 2006 podarjen Tottijev penal proti Italiji. In ne pozabimo, da vrata Španije brani Iker Casillas.

P.S.: zakaj se je Špancem po n-letih uspelo prebiti v polfinale? Odgovor se skriva tudi v Marcosu Senni, najboljšem defenzivnem vezistu, ki ga je kdajkoli premogla Španija. Če se „matadorji“ uvrstijo v finale, si po mojem zasluži naziv igralca turnirja. Na tekmi z Rusijo bodite pozorni na število prestreženih podaj, radius prostora, ki ga pokriva, pa čeprav na prvi pogled deluje kot počasna verzija turškega Mehmeta Aurelia, nevaren pa je tudi za gol. Za predigro daljšemu tekstu na to temo še moja trenutna „all-stars“ postava Eura 2008:

Boruc (Poljska) – Altintop (Turčija), Metzelder (Nemčija), Šimunić (Hrvaška), Van Bronckhorst (Nizozemska) – Senna (Španija) – Silva (Španija), Sneijder (Nizozemska), Tuncay (Turčija) – Aršavin (Rusija), Villa (Španija).