Ne, sploh ne nameravam pridigati. Kdor gleda, naj uživa, če mu je všeč. Meni pač ni. Ženski pogovori so si itak bolj ali manj med seboj podobni, o moških, šopingu in službi, enkrat v tem, drugič v drugem vrstnem redu. Razlika je le v tem, da si lahko me privoščimo, vsaj kar se tiče nakupovanja, bistveno manj kot junakinje na zaslonu oziroma platnu.
Ženske smo idealna ciljna skupina za tržnike, praktično se nam da prodati vse: od oblačil, obutve, kozmetike, modnih dodatkov itd., če je stvar opremljena z znano blagovno znamko, še toliko bolje. Vsa modna industrija zelo dobro živi na račun prodajanja ne le kakovostnih izdelkov, temveč predvsem imidža oziroma nekega občutka pomembnosti, pripadnosti ali celo vzvišenosti, da si določeno blagovno znamko lahko privoščiš. Money makes the world go round in to še toliko bolj velja v sodobni potrošniški družbi.
Da je svetovna modna industrija ogromen biznis, dokazujejo tudi tile podatki: v letu 2007 je 1,6 milijarde evrov prihodkov ustvaril Giorgio Armani group, Versace group 310 milijonov, Luxottica 1,4 milijarde evrov v prvem četrtletju 2008*. Ste se kdaj vprašale/i, ali so čevlji, torbice, oblačila, sončna očala priznanih blagovnih znamk res dejansko toliko vredni, kot za njih (pre)plačate?
Naj kot primer navedem primer očal, ki jih kratko/daljnovidni potrebujemo (no, nekateri imajo raje leče) za normalno delovanje, in tudi sončnih očal, ki so zelo pomemben modni dodatek poleti kot tudi pozimi, še zlasti, če se nosijo na vrhu glave. Na vsake toliko časa, ko si privoščim nova korekcijska (običajna) očala, me fascinirajo cene okvirjev in stekel. Za nek košček plastike plačam toliko, kot stane televizor ali pralni stroj srednjega cenovnega razreda, v katerega je verjetno vloženega bistveno več dela kot pa v izdelavo očal. Imajo pa zato očala očitno večjo dodano vrednost.
Med proizvajalci očal je največje in najbolj znano italijansko podjetje Luxottica, ki ima v svojem asortimanu mnogo znanih blagovnih znamk (npr. ray-ban, chanel, prada, bvlgari itd.). Njihov letni promet znaša več milijard evrov (za leto 2008 je ocena slabih 6 milijard), torej zelo dober biznis. Ampak kakšna je lastna cena očal? Za običajno linijo korekcijskih očal, katere maloprodajna cena znaša okoli 150 €, so stroški naslednji: okvirji 6 €, stekla in delo 9-13 €, skupaj torej 15-19 €. Še bolj zanimivi so podatki za sončna očala, kjer so marže še bistveno višje, tako za očala znane blagovne znamke, katere cena v maloprodaji (npr. optiki) znaša okoli 200 €, stroški izdelave znašajo 25 € (okvir in stekla 12 € in logotip blagovne znamke 13 €).
V Sloveniji se kar naprej ubadamo s problemom, kako povečati delež izdelkov z višjo dodano vrednostjo. Če nista prav oblikovanje in modna industrija dober primer za to. Res je, da sta položaj in prepoznavnost slovenskega oblikovanja daleč neprimerljiva z italijanskim, finskim ali francoskim, toda tudi pri nas bi v zvezi s tem lahko naredili bistveno več. Čeprav se oblikovanju v Sloveniji v zadnjem času ponovno posveča večjo pozornost (nagrada Red Dot Design Award lani za smuči Elan podjetju Gigodesign in letos oblikovalcu Juretu Miklavcu za smučarske čevlje Alpina), je to zagotovo področje, ki se ga splača razvijati in spodbujati.
Potrošniška družba pač temelji na percepciji, da znana blagovna znamka prinaša večje zadovoljstvo potrošniku. Se še spomnite filma Top Gun s Tomom Cruisom v glavni vlogi in z ”raybankami” na nosu? Ni je bilo boljše promocije omenjene blagovne znamke, kot je bil ta film. In če sem začela z nadaljevanko oziroma filmom Seks v mestu – je njegova vloga kaj bistveno drugačna?
* Vir: Pambiancoweek, international edition, issue 10, June 2008
Andreja,
“Se še spomnite filma Top Gun s Tomom Cruisom v glavni vlogi in z ”raybankami” na nosu? Ni je bilo boljše promocije omenjene blagovne znamke, kot je bil ta film.”
Ja, točno to je bil tudi razlog, zakaj nisem maral iti gledat filma Top Gun in zakaj mi kaj takšnega na misel ne pride niti pri Seksu v mestu. Pri slednjem sta mi sicer všeč obe stvari ločeno, vsaka zase, no, prva bolj kot druga. Oboje skupaj pa ni prav užitna kombinacija.
od vsega v Top Gun-u so bile še najboljše sončna očala – nisem kompetenten za kakršenkoli komentar na temo tridesetletnic in njihovega intimnega življenja, je pa pač tako, da ko postane planet globalno mesto, ni kaj dosti alternativ. Prakticiraš v realnem času in prostoru (tja, saj so zidovi in je zasebnosti po želji) in sigurno je sladko in priporočjivo.
Znamke mi ne pomenijo prav veliko, kvalitetno blago pa. Je pa tako, da tisti, ki pobira levji delež na trgu, tudi lahko plača razvoj izdelka, ki bo zanj cenen za kupca pa še vedno dovolj kvaliteten. Pri no-name izdelkih je kvaliteto včasih težko ugotavljati. Prav sončna očala so lep primer. Med tem, ko je kakovost tv sprejemnika zlahka merljiva je pri sončnih očalih laiku nemogoče ugotoviti kakovost uv filtra, vsebnost toksinov v plastiki, ipd.
Menim, da bi tovrstni izdelki morali biti atestirani pri nas in s seboj nositi spričevalo o ustreznosti. Sončna očala se še vedno prodajajo kot modni dodatek čeprav vemo, da slaba lahko povzročijo resne okvare vida.
Film kot reklama name ne vpliva. Bolj me moti, ker propagira določen stil življenja, ki posamezniku ne prinaša niti stare kaj šele nove kvalitete bivanja. Tako lahko ugotovimo, da potrošniki nismo le potrošniki ampak obenem tudi produkt tistih, katerim smo se dovolili preoblikovati.
”Menim, da bi tovrstni izdelki morali biti atestirani pri nas in s seboj nositi spričevalo o ustreznosti. Sončna očala se še vedno prodajajo kot modni dodatek čeprav vemo, da slaba lahko povzročijo resne okvare vida.”
@feniks
se zelo strinjam s tvojim predlogom. Predk kratkim je Zveza potrošnikov Slovenije opravila test sončnih krem, kjer so ugotovili, da cena pogosto ne odraža kakovosti izdelka. Sončna očala so sicer drugačen izdelek kot kreme za sončenje, so pa prav tako v funkcij varovanja zdravja, zato se strinjam, da bi morala biti atestirana.