Zaradi načina, kako tuji lastniki upravljajo podjetja, sem še vedno zagovornik nacionalnega interesa. /…/ Glede aktualnih prevzemov mi sicer ni jasno, kako sta Igor Bavčar in Boško Šrot prišla do lastništva, brez dvoma pa sta se precej namučila in, kot kaže, nista naredila nič nezakonitega. Če zadnje drži, jima ne morem ničesar očitati, saj bi bila to sicer čista nevoščljivost. Nevarnost je, da so se fantje hvalili, da je domače lastništvo v nacionalnem interesu, na koncu pa bodo prisiljeni podjetja prodati.
Jože Stanič, nekdanji direktor Pivovarne Laško in predsednik uprave Gorenja, v Objektivu
Lastnina podjetij ne more biti nacionalni interes, to sta lahko na primer varnost in socialna varnost, čeprav bi bilo smiselno nekatere ključne dejavnosti podobno kot v drugih državah zaščiti pred prevzemi. Cilj slovenskih novodobnih kapitalistov ni ustvarjati novih produktov, novih delovnih mest in dodane vrednosti, ampak je njihov cilj prodati in zaslužiti.
Bruno Korelič, nekdanji predsednik uprave Luke Koper, v Objektivu
Tajkunizacijo oziroma menedžerske prevzeme naj bi omogočalo predvsem sklicevanje na nacionalne interese in njihovo pretvarjanje v zasebne. A če izvzamemo NLB, kjer se na nacionalni interes sklicuje država, je povezava zgrajena na enem samem primeru – pivovarski vojni, ki je, kolikor vem, tudi edini primer, kjer je zvezo, če si le dovolj preganjavičen, mogoče tudi najti. Še tu bi šlo na tesno. Pa še. Kaj pa bi se zgodilo, če bi Union prevzel Interbrew? /…/ Za prodajo Interbrewu res ni bilo pametnega narodnogospodarskega razloga, šlo bi le za prodajo trga in odlivanje dobičkov brez kakršnihkoli otipljivih pozitivnih učinkov na slovensko gospodarstvo.
dr. Jože Mencinger, ekonomist, v Mladini
Koncentracija lastništva ni moralno vprašanje. Gre za sistem, igralci v tem sistemu so le izkoristili priložnost, ki se jim je ponudila, ker so bili v vodstvenih ekipah podjetij. To bi storil vsak racionalen človek. Ključno je, kako menedžerski prevzemi delujejo na družbo, na večino prebivalstva. Nastaja vtis, kot da je prišlo do koncentracije na problematičen način, s posredniškimi firmami in posojili, ki naj bi jih na koncu koncev odplačevali zaposleni ali država skozi naložbe, ki jih izvajajo ta podjetja.
dr. Ivan Svetlik, sociolog, v Sobotni prilogi
Glede na definicijo nacionalnega inetresa, kot je bila postavljena pred leti, sta /menedžerska prevzema Pivovarne Laško in Istrabenza/ pozitivna. /…/ Tako, kot se je o nacionalnem interesu govorilo v letih 2000 in 2001, naj bi bila oba prevzema v redu. Sam mislim, da v teh procesih ni vse dobro. /…/ Teh podjetij niso ustvarili menedžerji, ki jih zdaj prevzemajo, ampak so prišli vanje pozneje in izrabili situacijo. Mislim, da bodo taki prevzemi težko postali inspirativen model za razvoj podjetništva in gospodarstva v naši državi v prihodnje.
Mitja Gaspari, bivši finančni minister in guverner BS, v Sobotni prilogi
Ključno vprašanje pri prevzemih je, ali je to za gospodarski razvoj Slovenije negativno. Sam mislim, da ni nujno negativno. Koncentracija lastništva je naraven proces, vprašanje je samo, ali bi ga bilo treba regulirati. Bi morali določiti celo neko mejo, do katere bi menedžerji lahko postali lastniki podjetja, npr. do 100 milijonov evrov delnic? /…/ Če bo prišlo do krize, lahko postanejo /menedžerski prevzemi/ ekonomsko problematični. Če bi želel nanje gledati povsem odprto, bi rekel: gre za inovacije, čas bo pokazal, ali bo bile dobre ali slabe.
dr. Marjan Senjur, bivši razvojni minister in ekonomist, v Sobotni prilogi
Senjur, čas je že pokazal, kaj o takih inovacijah menijo v ZDA. Če se menedžer poskuša okoristiti tako, da s prikrivanjem lastništva okoli prenese svoje lastnike, delničarje firme, ki so ga na ta položaj imenovali, si nakoplje zapor. Res pa se mogoče take inovacije obnesejo v Rusiji, Mongoliji in Zimbabveju.
[...] Mencinger je v zagovor monopolističnega trga piv v Sloveniji vprašal, kaj bi se zgodilo, če bi Union prevzel Interbrew. Jože M., posledice bi bile naslednje:
Nacionalni interes-»plenilstvo« ali vrnitev pravne države?
»Po tistem, kar beremo in poslušamo, smo v Sloveniji v stanju, ki ga je ekonomist Thorsten Veblen v letu 1899 imenoval “plenilstvo”, pravi dr. Jože Mencinger, beremo v MLADINI. Zanimivo je njegovo sledeče razmišljanje o tajkunizaciji oz. menedžerskih prevzemih: »Do takrat (do l. 2004) je kazalo, ne samo da je slovenska privatizacija narodnemu gospodarstvu povzročila mnogo manj škode kot druge, ampak tudi da ni ustvarjala pravih tajkunov. Slaba stran je bila, da z njo ne iz stare ne iz nove elite nismo dobili veliko nefinančnih lastnikov, ki bi jim bil cilj dolgoročno gospodarjenje s podjetji. Morda prvi med njimi nastajajo prav z zdajšnjo tajkunizacijo oziroma z menedžerskimi prevzemi. Pri tem nedvomno uporabljajo zakone in luknje v njih, zato jim, ker je mučenje prepovedano, celo z uporabo prava na prej opisan način ne bo mogoče dokazati »čarovništva«. Razumljivo je tudi, zakaj izzivajo ljudsko jezo; njihovo premoženje je otipljivo in je zato v nasprotju z neotipljivim bogastvom finančnih kapitalistov mnogo bolj moteče. Tu s področja prava preidemo na področje vrednostnih sodb. Sam za razliko od mnogih ekonomistov načeloma ne vidim problema, če lastništvo in upravljanje podjetij nista ločena. Prav narobe. Do ločitve funkcij je prišlo, ker so se bogati lastniki, ki so to postali z dedovanjem, v drugi ali tretji generaciji »polenili« ali pa ker podjetni posamezniki sami niso zmogli zbrati dovolj kapitala, da bi uresničili načrte, ki so jih imeli, in so si morali pomagati z delničarji. Tudi zdajšnji menedžerski prevzemi, ki spet združujejo obe funkciji, so stvar okoliščin, reda velikosti in vrednostnih sodb.« Dalje dr. Mencinger pravi: «Celo povsem racionalen pomislek, da bodo novi lastniki z vračanjem kreditov, ki so jih najeli za prevzem, obremenjevali zastavljeno podjetje in preprečevali njegov razvoj, je relativen.«
Ali je obremenjevanje prevzetega podjetja za poplačilo kreditov res lahko tako enostavno in samo relativno? Ali je res prav in dobro, da lastništvo in upravljanje podjetij (op.: delniških družb) nista ločena? Ali potem ni prav, da imamo »po zakonu«, na eni strani Upravo-menedžment in na drugi strani lastnike delničarje in njihov Nadzorni svet? Ali ni to ravno bistvo razlike med kapitalskimi delniškimi in neosebnimi družbami? Ali gre res samo za dokazati »čarovništvo« menedžerjem?
Dr. Andrej Rus pa v članku » Umik pravne države iz gospodarstva«; DNEVNIK -07.06.2008, meni drugače: »Menedžment ob prevzemu položaja postane agent oziroma zastopnik interesov delničarjev. Ob imenovanju je postavljen v vlogo fiduciarja, torej v vlogo skrbnika premoženja drugih ljudi. Kot skrbnik tujega premoženja ob imenovanju zaveže, da se bo izogibal konfliktom interesov in se odrekel poslov v lastno korist na račun korporacije oziroma njenih delničarjev. To pomeni, da mora menedžment pri vsaki odločitvi upoštevati interese korporacije in delovati tako, da bo deloval v korist podjetja ter povečeval vrednost za njegove lastnike. Ob imenovanju torej menedžment prevzame obveznost, da bo skrbno in gospodarno ravnal s premoženjem, ki mu je zaupano, in to v korist korporacije in njenih lastnikov, nikakor pa ne v lastno korist.«. Mnenja sem, da dr. A. Rus pravilneje kot dr. J. Mencinger aktualizira »plenilstvo« v družbi in upravičeno ugotavlja: »Menedžerski prevzemi so ponudili pravo kost, da se Barbara Brezigar dokaže kot strokovna in neodvisna tožilka, in iz njenih vrst bi morale te dni prihajati glavne novice. Žal pa je na tožilstvu vse tiho kot na britofu.«
Ali ni to upravičen in aktualen apel za povrnitev pravne države v gospodarstvo in družbo? Kaj bo prevladalo, »plenilstvo« ali pravna država?