Kot da se je država vrnila v leto 2004: SDS predlaga sklic izredne seje državnega zbora na temo koncentracije lastništva (s posebnim poudarkom na medijskem), LDS, v Zaresu zbrani bivši ministri eldeesovskih vlad in SD pa se pripravljajo na ‘aktivno obrambo po globini in s hitrimi protinapadi’. Tako ima Branko Grims ima že seznam osmih sklepov/zahtev za vlado, čeprav seja sploh še ni bila sklicana, Jožef Školč in Matej Lahovnik pa – seznam oseb, ki bi jih bilo treba povabiti (začenši z Janezom Janšo, Andrijano Starina Kosem in Boškom Šrotom). Kar koli je že opozicija v parlamentu morebiti nameravala narediti na temo odgovornosti te vlade za razbohotenje korupcije, klientelizma, netransparentne koncentracije lastništva in podobnih reči, kakor koli debel dosje že je o tem pripravila, koalicija je s sklicem izredne seje prevzela pobudo na sredini igrišča in zdi se, da ji bo tako (slabo) organizirana opozicija med igrami druge grimsijade zlate dobe le stežka odvzela žogo.

Poslanec Grims je podrobno opisal spremembe lastništva kapitala v Sloveniji v času tranzicije. Opozoril je, da so bili ključni postopki v koncentraciji kapitala dolgo pripravljani, premišljeni in pretehtani. Prvi in ključni moment je bil prevzem pivovarne Union s strani pivovarne Laško, leta 2001. V postopku je prišlo do kršitve pravnega reda. Poslanec Grims je opozoril, da so na ključnih mestih (na ATVP, KAD-u, SOD-u…) sedeli ljudje, ki so omogočali tovrstno zlorabo lukenj v zakonu in tako povzročili objektivno oškodovanje davkoplačevalcev. Dotaknil se je tudi teme o medijih. Povedal je, da so kršeni temeljni principi demokracije, kajti državljani ne morejo biti nepristransko informirani. Napovedal je potrebo po zakonu o konkurenčnosti medijev.

Se morda spomnite, kaj je predsednik SD Borut Pahor lani novembra zapisal v odgovoru na javni izstop Boška Šrota iz stranke? Da ga obžaluje, seveda in se opravičuje, če so po njegovi krivdi med njima nastali nesporazumi. Mislite, da Branko Grims tega med izredno sejo ne bo izkoristil? Se morda spomnite, kaj je dejal vodja poslanskega kluba Zares Matej Lahovnik, ko še ni bil minister v vladi Antona Ropa? Da čas dela za Laško. Menda ne mislite, da bo Jože Tanko izpustil priložnost in te izjave med izredno sejo ne bo opremil s priložnostnim cinizmom? Igor Bavčar? Ne kaže dvomiti, Jožef Horvat bo televizijsko občinstvo neprizanesljivo spomnil, član katere stranke je predsednik uprave Istrabenza. In verjetno si v SLS niti ne upajo pričakovati, da jo bodo odnesli kaj bolje kot opozicija, čeprav so s stisnjenimi zobmi ‘pozdravili’ Grimsov predlog. Za to tudi ni nobenega razloga, kajti kdor se je nakanil na primeru Pivovarne Laško govoriti o ‘dolgo pripravljanih, premišljenih in pretehtanih’ lastniških koncentracijah, je vzel v zakup, da bo ljudska stranka nemara kolateralna (koalicijska) žrtev.

Tu in tam, zadnje tedne vse pogosteje, me spreleti občutek, da si morda opozicija, mislim na stranke, ki jim Grims pravi ‘tranzicijski trojček’, torej SD, Zares in LDS, zmage na volitvah niti ne želi, da nima ‘volje do moči’. Še posebej ne Pahorjevi socialni demokrati. Njihov predsednik se je javno veselil padanja vrednosti strankinih ‘prenapihnjenih delnic’, javno se je odrekel protestnim volivcem, torej podpori nad sedanjo koalicijo razočaranih državljanov, hkrati pa v zadnjih dveh tednih na temo ‘poštnih nabiralnikov’ prizadevno molči (še na vprašanja v današnjih Financah ni odgovoril). Zakaj, če zase zagotavlja, da nikomur ni ničesar dolžan, Pahor svoje ‘čiste vesti’ ne zastavi za to, da se uveljavi kot nosilec in garant ‘moralne prenove’, zakaj se, če je osebno ‘neobremenjen’, izmika kritični refleksiji (in distanciranju od) praks, perfekcioniranih v času te vlade, vzpostavljenih pa v časih, ko so bili na oblasti tudi nekateri današnji socialdemokrati?

Letos spomladi so opozicijske stranke nekajkrat ’spotaknile’ ena drugo, ko je šlo za predloge ’skupnega nastopa’ proti vladi. Še celo takrat, ko se jim je posrečilo uskladiti nekaj potencialno udarnega (referendum o ukinitvi protikorupcijske komisije), je ‘nekdo’ preveč stegoval jezik, zaradi česar se je za namero izvedelo, koalicija pa je ustrezni zakon lahko začasno umaknila in s tem otopila ost, ki bi morala nevtralizirati koalicijski pokrajinski referendum. Precejšnja zmeda na opozicijski strani skratka, ki je bila morda razumljiva na začetku tega parlamentarnega sklica, na koncu, ko bi morali dolga leta oblasti navajeni politiki že vendarle vedeti nekaj več o tem, kako se obnašati v opoziciji, pa ne.

Nenazadnje pa je tu še Milan Kučan s svojimi izleti v javnost, po katerih so levosredinske stranke najmanj 48 ur polno zaposlene s tem, kaj je ‘veliki mali mož’ sploh hotel povedati oziroma komu je poslal sporočilo, komu pa ključ, da to sporočilo dešifrira. Milan Balažic je minuli teden v Večeru v zvezi s tem med drugim zapisal.

In v tem je kleč: namreč Kučanova želja, da bi bil nekakšen “boter“ levice, njen modrec, arbiter, paternalistični Oče, ki kot tak kastrira svoja sinova (Pahor, Golobič) in hčer (Kresalova). Seveda si nekdanji predsednik zgolj želi takšne porazdelitve vlog: nikoli ni bil sposoben prevzeti odgovornosti in svojega političnega projekta organizirati v lastni stranki, čeprav ji po nekaterih raziskavah ne bi kazalo slabo. V prizadevanju za konstrukcijo botrovske podobe ne vidi čez prag lastnega narcizma in minule slave, ne opazi, da – tako kot je Janša tako rekoč uničil ostale partnerske desne stranke – s svojimi posegi znižuje možnosti uspeha levice na volitvah, za kar naj bi se formalno zavzemal. Kučanovo nastopanje izhaja iz njegovega (novega) občutka nemoči, saj prvaki strank levice delujejo samostojno in brez nekdaj obveznega posveta ter navodil Botra. Zato je tudi vnaprej odveč kakršna koli histerizacija s strani voditeljev levice: Kučan je politično živ samo zato, ker mu nihče še ni povedal, da je politično mrtev. Simbolni očetomor se je že zgodil, zdaj je treba le še poskrbeti, da lamentacije nekdanjega predsednika ne bodo resno vzete.

Kučan, kakor nastopa, ‘objektivno’ omogoča Grimsu & Co lagodno instrumentalizacijo mita o Forumu 21 in nevarnosti ‘restavracije’ ancien regime. Čeprav morda prepričljivost te grimsovsko-tankovske ‘argumentacije ni več tolikšna kot pred štirimi leti, pa bi bilo napak podcenjevati njen ‘de-mobilizacijski’ učinek na precejšen del volivnega telesa, še zlasti tistega, ki se nagiba k pasivizaciji, ker so pač politiki ‘vsi pokvarjeni’, zato tako in tako ‘ni dobre izbire’. Določene izjave (Školč, Pahor) resda med vrsticami kažejo, da na levi sredini Kučanove nastope spremljajo z naraščajočim nelagodjem, a odkrito prelomiti ’s tradicijo’ si doslej ni upala nobena.

Delno tudi zato je bilo Grimsu, his master’s voice,tako preprosto vzpostaviti povezavo med lastniškimi koncentracijami po letu 2001 z medijsko koncentracijo (in celo napovedjo zakona o konkurenčnosti medijev). Kajpak, potrebno je bilo še naravnost predrzno sprenevedanje, s katerim je Grims ‘pervetiral’ dejstvo, da je bila medijska lastniška koncentracija (v Delu in Večeru) pod krinko ‘pluralizacije’ in ‘uravnoteženja’ strateški cilj te vlade in da je bil ta cilj tudi v celoti uresničen. Kar je vladi ‘edino’ spodletelo (iz tudi na tej strani že večkrat omenjenih razlogov), je bila ‘pluralizacija’ koncentriranega tiska v maniri ertevejevskega zakona. In prav to se ob koncu mandata, pravzaprav od lanskega glasovanja o nezaupnici vladi, kaže kot paradoksalna ’srečna okoliščina’ za ‘uravnoteževalce’. Na medije, katerih lastniško koncentracijo so omogočili, dokazano nimajo (več) nobenega vpliva, še več, s takšnimi in drugačnimi konstrukcijami zlahka ‘dokazujejo’, da sta Delo in Večer ‘opozicijski trobili’ (kar je po nerazumnem ‘proti-uravnoteženju’ Maga še posebej preprosto opravilo), kar sta, kajneda, tako in tako ves čas tranzicije. Past, ki bo opoziciji nastavljena na izredni seji, je vidna iz letala: kakor hitro se bo spravila dokazovat, da se je vse skupaj začelo z zamenjavo Mercatorja za Delo leta 2005 (kasneje nekavalirsko preklicano iz Laškega), bo sledil zaporni ogenj s tiradami o dveh desetletjih medijskega enoumja (v režiji Kučanovega klana).

Ko se je lani novembra predsednik vlade Janez Janša vrnil iz tujine, smo dobili izredno sejo državnega zbora z glasovanjem o nezaupnici. Bila je plehka kot evrovizijska popevka, a ni ostala brez določenega učinka; kasnejše javnomnenjske raziskave so pokazale naraščajočo pasivizacijo volilnega telesa (kar gre ‘po definiciji’ na račun levosredinskih strank). Ko se je Janša ta ponedeljek vrnil iz tujine, smo dobili Grimsov predlog za sklic izredne seje državnega zbora (no, pa tudi o tem smo bili obveščeni, da premier nima časa za svojo izbranko) na temo, ki bi jo, s patrijami vred, morala znati izkoristiti opozicija. Če se bo premier na njej pojavil, to ne bo zato, ker sta si to zaželela Školč in Lahovnik, ampak zato, ker je Janša ocenil, da mu nastop lahko koristi. Zdi se, da si česa boljšega opozicija niti ni zaslužila.