Prizadevanje Milana M. Cvikla, poslanca SD, da v ‘primeru Laško’ za ‘mater vseh afer’ ustoliči prodajo Mercatorja pozno poleti leta 2005, po odmerku sprenevedanja ne zaostaja veliko za krčevitim trudom Branka Grimsa, poslanca SDS, da bi vse ‘tajkune’ skupaj naprtil Forumu 21, Milanu Kučanu in prejšnjim vladam ‘kar tako’. Očiščen dnevnopolitične (in predvolilne) demagogije je primer precej bolj preprost, hkrati pa zapleten. Ne gre namreč za nikogaršnjo ‘organizirano zaroto’, ki bi jo bilo mogoče pripisati kateri koli skupini ali povezanim posameznikom ’s slabimi nameni’, ampak za sprotno ‘improviziranje’ tako strategije kot ciljev in ’spremljevalnih ukrepov’.
Ni dvoma, da bi Pivovarna Laško brez političnih zaveznikov lahko prevzela kvečjemu Radensko (kakor je tudi Union istega leta 2000 prevzel Fructal). Brez sodelovanja s politiki bi ji spodletel že prevzem Uniona, brez tega ne bi vstopili v Delo (in si navzlic povezanim osebam za nekaj let prihranili prevzemne ponudbe zanj) in še manj v Mercator (kjer prav tako dolgo nihče od pristojnih ‘ni opazil povezanih oseb). V Laškem svojih dobrih odnosov s politiko tudi nikoli niso skrivali, nasprotno, neštetokrat so se pohvalili, da delajo izvrstne posle s politikih vseh barv.
In prav to je dejstvo, ki primer poenostavlja in zapleta hkrati. V Laškem so, tej ali oni strankarski izkaznici navkljub, ‘poslovali’ z vsemi. Zdelo se je, da so iz določenega političnega ‘gnezda’ (po Grimsovo iz Foruma 21), a če v njem ni bilo dovolj zaveznikov, so jih za uresničitev svojih ciljev poiskali tudi zunaj njega. Proti ljudem oziroma podjetjem, ki so bila iz istega ‘gnezda’, kakor denimo Mitja Lavrič in ‘njegov’ Union. Od tu tudi ‘nadstrankarskost’ pobude 57 poslancev s konca leta 2001, zavita v celofan obrambe ‘nacionalnega interesa’.
Kdor bi rad dokazal, da je ‘primer Laško’ izključni izdelek prejšnjih vlad, je najbrž pozabil, kaj je ob omenjeni pobudi dejal decembra leta 2001 dejal vidno razburjeni premier Janez Drnovšek.
To je precedenčen in zelo resen poseg politike v gospodarsko odločitev v zasebnem sektorju. Te stvari moramo jasno postaviti na njihovo mesto. Če bi namreč takšno vpletanje politike v gospodarstvo postalo praksa, bi to vodilo v zelo nenavaden in slab vzorec delovanja našega gospodarstva in politike. /…/ Tako se moram odzvati tudi zaradi začudenja tujine, saj gre kljub vsemu za poziv poslancev in s tem poseganje državnega zbora v povsem gospodarske odločitve zasebnega sektorja. Ta poziv, ki so ga podpisali poslanci, ni stališče vlade. Vlada in jaz kot njen predsednik pričakujemo, da se bosta državna sklada odločila v skladu z zakonom. Država namreč lahko postavlja le pravila igre, ne more pa se vmešavati v konkretne poslovne odločitve.
Ali pa, kaj je novembra leta 2005 dejal vodja poslanske skupine SDS Jože Tanko.
Precej zanimiva je tudi zgodba, ki si je odvijala ob prodaji Pivovarne Union, kjer se je bila strateška bitka o tem kdo bo kupec: ali tujci, belgijski Interbrew, za kar se je zelo trudila vlada, ali domača Pivovarna Laško. Slednjo je med drugim podprl velik del tedanje opozicije in del tedanje koalicije. Vendar se je ključni del takratne slovenske politike opredelil za tujca in tujcu je bil prodan tudi delež Kada. Le takratni direktor Soda Končnik se je opredelil za domačo pivovarno in ji prodal 12,2% delež Uniona. Spomnimo se, padale so glave, žrtev pa je bila označena malodane za izdajalca. Takratni iztržek od prodaje Uniona je bil dober samo zaradi kljubovanja Soda vladni odločitvi, saj je šele tekma obeh interesentov pognala cene delnic, verjetno tudi nad pravo vrednostjo.
Dvolična politika Liberalne demokracije in Socialne demokracije je po eni strani turirala javnost z nacionalnim interesom, po drugi strani pa je pokazala izredno veliko servilnost do tujcev in nezaupanje v sposobnost domačega poslovnega potenciala. Postavlja se vprašanje, kaj bi se zgodilo z Unionom in pivovarno Laško, če bi se izvedel vladni scenarij. Ali bi bila pivovarna Laško še tako pomemben, prepoznaven in velik igralec na slovenskem gospodarskem nebu, kot je danes, ali ne? Ali bi še lahko usmerila svoja razmišljanja v osvajanje drugih trgov ali pa bi se z evropskimi giganti morda borila le za golo preživetje celo na domačem trgu?
Pivovarno Laško je torej leta 2001 podprl velik del tedanje opozicije (sedanjih vladnih strank) in del koalicije (sedanje opozicije), del koalicije pa ne (takrat niso bili redki iz opozicijskega tabora, ki so razlog za to videli v korupciji). Komur ni všeč Pivovarna Laško, kakršna in kar danes je, naj se potemtakem spomni, kaj je govoril in počel med pivovarsko vojno, v tistih za del politike in javnosti zaradi prodaje Banke Koper italijanski banki očitno travmatičnih okoliščinah. Takrat se je ‘nacionalni interes’ z omenjeno poslansko pobudo politično artikuliral in odločilno vplival na izid te vojne. Pivovarna Laško, ki finančno ne bi zdržala odprte tekme z belgijskim ponudnikom, ga je sijajno instrumentalizirala, toliko lažje, kolikor je Novartisov prevzem Leka konec leta 2002 dobesedno odpravil potrebo po nadaljnjem ‘utemeljevanju’ obrambe ‘nacionalnega interesa’. Pivovarska vojna je bila za Laščane dobljena že leta 2002, čeprav se je uradno končala šele leta 2005.
V ozračju malodane vsesplošnega navijanja za ’slovenskega Davida proti belgijskemu Goljatu’ (in kritik zaradi prodaje NLB in Leka) ’se je zgodila’ popolna pasivizacija nadzornikov trga v letih 2002-2004, proti kateri vlada Antona Ropa ni ukrenila ničesar. Ne le v primeru Union, ampak tudi v primeru Delo, v katero je Laško vstopilo, ne da bi mu bilo zaradi povezanih oseb, ki so že bile v njem, dati prevzemno ponudbo. Ampak nič od tega, kar ni motilo Ropove, ni motilo niti vlade Janeza Janše. Nasprotno, od Laškega je, kakor je v lanskem pogovoru za Sobotno prilogo dejal Boško Šrot (premier pa ni zanikal), je ‘hotela še’, saj je potrebovala zaveznika za odstranitev Zorana Jankovića v Mercatorju. Tako je ta vlada ne le dopustila, ampak celo spodbudila tako vertikalno koncentracijo kot ’sobivanje’ povezanih oseb v lastniški sestavi Mercatorja. Laško, ki si je včasih moralo samo iskati dodatne zaveznike v politiki, je bilo nenadoma v položaju, da se mu ti ponujajo sami. In se jim je, najmočnejšim, že kmalu zatem tudi vzvišeno odpovedalo.
Pa smo dobili protitajkunsko vojno.
Prav patetično je brati, kako skušajo neoliberalci krivdo za bogatenje nekaterih posameznikov pripisati nacionalnemu interesu. Nacionalni interes ni psovka, kakor menita Vojko in JPD, ampak cilj, za katerega se je vredno boriti. Danes govoriti, kaj bi bilo, če ne bi Laško zmagalo v bitki za Union, je podobno, kot se spraševati, kakšno bi danes izgledalo Delo, če Flegar skupaj s somišljeniki ne bi deložiral Meršola.
Zelo lucidno sta te dogodke komentirala Peter Frankl in Maks Tajnikar v včerajšnih Odmevih (Cvikla in Grimsa lahko mirne vesti preskočite) http://www.rtvslo.si/play/odmevi/ava2.14887995/
Pogovor se začne pri 17:30.
Ja, Khmer, pri tem pa je ravno Cvikl edini povedal OD KJE Šrotu in Bavčarju sredstva za menedžerski prevzem. In to je bistveno vprašanje – akumulacija prevzemnega kapitala ne izvira iz visoke premije za prevzem Uniona, ampak iz odpovedi premiji s strani države v primeru prevzema Mercatorja.
Težko bi Šrot in Bavčar karkoli kupovala, če Janša ne bi hotel Dela tako močno, da je napizdil vse davkoplačevalce. V primeru Laško-Union so bile na mizi konkurenčne ponudbe in je bila izplačana premija, v primeru Laško-Mercator nič od tega.
Seveda lahko to bistveno dejstvo preskočiš in onaniraš na pljuvanje po nacionalnem interesu, staroekonomistih, domačijskemu kapitalizmu in drugih domnevnih krivcih za današnje stanje. Če slediš načelu follow the money, potem je bil Cvikl tisti, ki je zadel bistvo, Frank in Tajnikar pa sta flancala, kot znata le ona dva.
Resnica je taka, da so v imenu nacionalnega interesa nastalo sedanje stanje.
Nacionalni interes je ta, zaradi katerega so dovolili nastanek monopolov. Tako je lahko Pivovarna Laško kupila pivovarno Union. Tako je Mercator lahko dobil tržni delež, ki ga v drugih evropskih državah ne bi mogel dobiti – s kupovanjem konkurenčnih podjetij seveda – torej precej več kot 40%.
Cvikl je popolnoma neverodostojen in to sploh ni nobeno bistveno dejstvo, kar je povedal. Tisti denar gor ali dol, ne bi spremenil ničesar.
Za monopole je kriva izključno prejšnja vlada, sedanja nič.
Pa tudi Grims je kar dobro povedal, čeprav kot predstavnik vlade nosi tudi del krivde, ki pa je še vedno manjša od prejšnjih vlad.
Hodim po cesti in namigujem je morda Anton v tej stranki,ki ustvarja
še malo bo trajalo in nas ne bo.
Pri pivovarski vojni marsikdo pozablja, da je bil njen povod kopičenje delnic Uniona s strani Laškega in njihovih slamnatih mož. Laško je brez vsake objave obvladovalo cca 40% delnic Uniona, ko so ljubljančani začeli iskati belega viteza in našli IB.
Brez IB bi Laško (na znameniti slovenski način izogibanja prevzemne zakonodaje) verjetno pridobili več kot 50% delnic po ceni pod 50.000 sit. IB je dejansko rešil male delničarje.
Ja, Miloš, se strinjam. In zato, ker je IB prišel na sceno, je Laško plačalo premijo. Mercator ni našel nobenega belega viteza, ker je vsakega pred tem že zaklala Janševa vlada. Če nekaj kupiš daleč pod ceno, lahko to razliko investiraš drugam – in sedaj se lepo vidi KAM sta Bavčar in Šrot to razliko investirala.
Anton, Mercatorjevega tržnega deleža ne moremo označiti kot monopolnega. Zadnje raziskave kažejo, da je pod 40 odstotkov. To kaže, da na slovenskem trgu Mercator zgublja tržni delež, drugi pa ga pridobivajo. Še več, dobiček na slovenskem trgu mu pada, tako da je flancanje o monopolu deplasirano. Konkurenca tepe Mercator.
http://www.mercator.si/_files/.....rocilo.pdf
Kaj vse se počne v imenu nacionalnega interesa … Ali ni koruznik Golobič rekel, da neka pivovarna pa res ni nacionalni interes. Morda pa ni on tega rekel. Pa tudi, če je, so to itak samo besede. Lepe besede, a dejanja v nasprotju z zakoni.
Mercatorjev tržni delež je nekaj čez 45%. Raziskava, ki jo je naročil Mercator, pa ni verodostojna in njegov tržni delež ni manjši od 40%.
Če bi bil res tržni delež manjši od 40%, ne bi mogli tako dvigovati cen hrane.
Sploh pa normalna država ne bi dovolila nakupa konkurenčnega podjetja, če bi potem kupec pridobil tržni delež večji od 40%.