Volilna tekma v pripravi jesenskih državnozborskih volitev, ki bo potekala v težnji prevzemanja volivcev med strankami in ne predvsem v smeri aktiviranja celotnega polja volilnega opredeljevanja, bo zgrešena, se glasi ena od najbolj zanimivih ugotovitev najnovejšega Politbarometra Centra za raziskovanje javnega mnenja. Upoštevaje podatek, da število neopredeljenih po tej javnomnenjski raziskavi raste, hkrati pa pada število tistih, ki bi se volitev udeležili, bo za volilne stratege v naslednjih tednih očitno bistveno vprašanje, s čim in kako pritegniti pozornost ne-volivcev oziroma kako izkoristiti ‘prostor za rast’, ki se ponuja.
V primerjavi s tovrstnimi podatki iz spomladanskega Politbarometra pred volitvami leta 2004 se podoba ni bistveno spremenila, razlika je morda le v tem, da je nezadovoljstvo z vlado zdaj bistveno bolj občutno kot takrat (’škarje’ med naraščajočo nepodporo in padajočo podporo se še naprej povečujejo). To je za današnje opozicijske stranke na prvi pogled še boljše izhodišče kot leta 2004 za obe opozicijski pomladni stranki SDS in NSi (ki se jima je v tem času z odhodom iz koalicije pridružila še SLS), videti pa je, da priložnost za zdaj izkorišča le SNS. Njen položaj je po Politbarometru krepko boljši kot spomladi leta 2004; sporočila te stranke oziroma njenega predsednika Zmaga Jelinčiča so očitno tako ‘močna’, da SNS ni škodoval niti razkol v poslanski skupini.
Na drugi strani so prodor nacionalistov posredno omogočile vse mainstreamovske, torej sredinske (levo in desno) stranke, ki se bolj kot s pridobivanjem novih oziroma neopredeljenih ukvarjajo s tistim, s čimer se po Politbarometru ne bi smele – s ‘prerazporejanjem’ volivcev. Homogenizacija desnosredinsko opredeljenih volivcev okrog SDS (in na račun NSi in SLS) je vedno bolj izrazita, medtem ko ‘popestritev’ nabora levosredinskih strank z Zaresom doslej ni prinesla ‘konkurence’, ki bi pritegnila pozornost volivcev. Oba ‘tabora’ sta tako približno tam, kjer sta bila pred štirimi leti, le da ima desnosredinski izrazitejšega ‘hegemona’, medtem ko so to vlogo levo od sredine od liberalnih prevzeli socialni demokrati.
Zdi se, da obe referendumski pobudi (pokrajinska in protikorupcijska) ‘rovovsko’tekmo za volivce med obema sredinskima taboroma še poglabljata, še več, da bosta prispevali k povečanju števila neopredeljenih, posredno pa k novemu vzponu nacionalistov. Težko si namreč predstavljam, da obe kampanji ne bi temeljili na dokazovanju, kdo da je kriv (za razvojne razlike med regijami, za razraščanje korupcije), kar lahko ‘mobilizira’ kvečjemu že opredeljene, koristi pa le tistemu, ki bo odločno povedal, da so – krivi oboji.
Če se je desnosredinskim strankam, predvsem seveda SDS, leta 2004 posrečilo nagovoriti odločilen del prej neopredeljenih volivcev, levosredinske stranke pa so imele (doslej malodane vselej) ‘tradicionalne težave’ z motiviranjem lastnih, se zna zgoditi, da bodo letos vse sredinske stranke v podobnih težavah. (Že skupnemu predsedniškemu kandidatu pomladnih strank na lanskih volitvah ni uspelo pridobiti podpore celotnega ‘trdega jedra’ njihovih volivcev.) V tem primeru velja biti pripravljen tudi na najbolj ‘vratolomne’ povolilne koalicije.
Ni čisto tako kot se zdi in je tako kot kaže. Ali pač, NSi in SLS v anketah ne kažeta realnega stanja. So zato razmerja ostalih strank res taka?