Da Delu in Večeru ‘oddaja v politični najem’ leta 2005 ni koristila, kažejo podatki o prodani nakladi in branosti v zadnjih dveh letih; nekaj podobnega v precejšnji meri velja za Primorske novice (za katere zanesljivih podatkov o nakladi ni). Dnevna časopisa, ki ju lastnika nista uporabljala kot žetone v igralnici, torej Dnevnik in Finance, sta se po obeh merjenjih v tem času na trgu bolje odrezala. Sklep, da bi se kaj podobnega posrečilo tudi v uvodu omenjeni, ‘uravnoteževanja’ deležni trojici, če se ji ne bi bilo treba ukvarjati z nenehnimi zamenjavami poslovnega in uredniškega vrha, se ponuja sam od sebe. Je verjeten, ni pa nujno, da je pravilen oziroma, da je le s tem mogoče razložiti razlike; še več, morebiti bi bil padec skupne prodane naklade vseh petih dnevnikov v primeru, da bi se vsi ‘avtonomno’ razvijali, celo občutnejši.

A slednje zgolj za špekulacijo oziroma ‘relativizacijo’ teze, da je celoten padec ali vso rast naklade enega ali drugega slovenskega dnevnika mogoče pripisati točno določenemu in splošno veljavnemu vzroku. Dejstvo je, da je danes v svetu veliko dnevnikov in del – med prve spadajo, recimo, avstrijski Standard in Presse, nemški Süddeutsche Zeitung ali britansko-globalni Financial Times, med druge pa med drugim ameriška New York in Los Angeles Times, francoski Monde ali avstrijski Kurier -, skupna naklada časopisov in njihov doseg pa sta na poti navzdol. Skladno s tem padajo tudi dobički ali naraščajo izgube, manjša se število zaposlenih (v Nemčiji, denimo, se je v poldrugem desetletju število novinarjev s službo za nedoločen čas pri enem izmed tiskanih medijev zmanjšalo za tretjino, s 25 na 17 tisoč) in znižujejo honorarji, podatki o gibanju naročil papirja potrjujejo tudi trend zmanjševanja obsega in ukinjanja izdaj.

Običajno se kot glavni in tudi bolj ali manj edini razlog za ‘tekstilni trend’ časopisne industrije v zadnjih letih navaja razširitev (brezplačnih) informativnih vsebin v spletu. Drži, predvsem mlajše generacije po dnevnem časopisju ne posegajo več, ampak za svoj poglavitni vir informiranja o političnem gospodarskem, kulturnem in drugem dogajanju doma in po svetu v vedno večjih odstotkih navajajo splet. Sam mislim, da tudi ta razlaga ne more biti izključna in splošno veljavna. Omeniti velja vsaj še prodor komercialnih televizijskih mrež konec 80. let prejšnjega stoletja, ki so se s satelitsko tehnologijo desetletje kasneje tudi globalizirale z around the clock informativnim vsebinami (ponavljanimi in hkrati sproti osveževanimi), ‘penetracijo’ pa z ‘repetitivnostjo’ v spletu še povečale.

Dnevni časopis, ki tako dandanašnji povodnji digitalnih informacij v tiskani izdaji konkurira z najmanj 12 ur starimi podobami, poročili in novicami, je, skratka, anahronistična podoba nekdanjega monopola na posredovanje informacij. Tega monopola časopisi niti v spletu ne morejo ohraniti, lahko pa so s svojimi spletnimi izdajami konkurenčni. Problem je kajpak, da splet, čeprav prostorsko na videz ‘neomejen’, zahteva najmanj enako količino in kakovost ‘kvalificiranega’ novinarskega dela ter selekcije in redaktorske obdelave, ne prinaša pa prihodkov od ‘naklade’ (vprašanje, če jih kdaj bo) in (še?) ne zadostnih oglasnih prihodkov. Spletne izdaje dnevnih časopisov, z drugimi besedami, v doglednem času še ne bodo ‘rentabilne’.

So lahko to (še vedno in kako dolgo) tiskane? Časopisi so svojim lastnikom desetletja prinašali ne le družbeni prestiž, ampak so bili pravcate tiskarne denarja, dvomestni, tudi 20-odstotni donosi, so bili prej pravilo kot izjema. Dnevnik, ki danes dosega takšne donose, mora biti nekaj takšnega kot avstrijski Neue Kronen Zeitung ali pa je v zadnjih letih veliko odpuščal in sploh varčeval pri zaposlenih. Ena od svojevrstnih oblik varčevanja je tudi enotni (multimedijski) newsroom, torej ena redakcija za tiskano in spletno izdajo. Čeprav imajo nekateri dnevniki (zlasti britanski) s tem že nekaj dobrih izkušenj (Financial Times je lani, denimo, po združitvi produkcije tiskane in spletne izdaje, povečal naklado, oglasne prihodke in dobiček), vsi niso prepričani, da je to že ’tisti’ dolgoročni poslovni model, ki ‘časopisom’ zagotavlja obstoj. Ne zato (ali vsaj ne predvsem), ker je ‘prestrukturiranje’ neizprosno do novinarjev, saj morajo vsebino ‘proizvajati’ malodane v treh izmenah, se odpovedati ’specializaciji’ (vsaj večina) in ‘ekskluzivnosti’, ker morajo, denimo pri londonskem Timesu ali Telegraphu, na teren s kamero, da prinesejo še posnetek za video v spletni izdaji in ker morajo vse to delati enako ali celo manjšo vsoto denarja ob koncu meseca kot prej, ampak zaradi nevarnosti in skušnjave ‘mehaničnega preslikavanja’ vsebin, ki dolgoročno dela časopise ‘nepotrebne’.

Hočem reči, da enotni newsroom založniku dnevnega časopisa sama po sebi ne zagotavlja ničesar, če za njim ni ‘redefiniranega’ založniškega programa in content managementa, če lastnik ne bo vložil denarja v ‘prekvalifikacijo’ obstoječih in vzgojo novih kadrov in če ne bo vnaprej razmišljal o pozicioniranju posameznih blagovnih znamk. Ali še drugače, ne verjamem, da ‘konvergenca’ tiskane in spletne izdaje pomeni in zahteva njuno zlitje, ampak nasprotno, v procesu opredeljevanja založniškega programa morata obe izdaji dobiti različni, komplementarni vlogi.

Najbolj na splošno rečeno, tiskana izdaja bi morala postati nekakšen ‘tednik vsak dan’, torej dnevnik s sprotnimi (daljšimi) analizami, komentarji, reportažami, intervjuji … na najvišji ravni, spletna izdaja pa bi se morala uveljaviti s selekcijo dobro obdelanih, dopolnjenih in dopolnjevanih primarnih in sekundarnih informacij ter dokumentacijo. (Znotraj te temeljne delitve ‘kompetenc’ ostaja še veliko prostora za prilagajanje posebnostim določenega dnevnika in zahtevam njegovega ciljnega občinstva.) Ali, kakor je pred slabim mesecem dni v frankfurtskem Presseclubu dejal švicarski časopisni založnik Michael Ringier, kdor hoče danes še imeti dobiček od natiskanega, mora ponujati novinarske mojstrovine. Oglasi se bodo vse hitreje selili v splet, kajti tam je tudi vse večje občinstvo, tradicionalna medijska podjetja pa bodo izgubljala tudi ta monopol, saj niso več edini oglasni posrednik med gospodarstvom in potrošniškimi množicami.

Nemara se glede delitve vlog motim, a ko pogledam spletne in tiskane izdaje (quality in light quality) slovenskih dnevnikov, ne morem razbrati (z delno izjemo Financ, ki imajo ‘za seboj’ tuji know-how), da bi njihovi založniki in uredniki o založniškem programu sploh razmišljali. Kot da so spregledali, da ne konkurirajo med seboj in tudi ne z domačimi elektronskimi mediji, ampak da je tudi njihova konkurenca na tem majhnem trgu z naraščanjem jezikovnih znanj že globalizirana, medtem ko sami ne morejo ‘v izvoz’. Zmorejo sicer kakšen relaunch tiskane izdaje, a brez vsebinskih sprememb, v spletu pa bi radi, kakor je videti, predvsem povzeli televizijsko ‘kompetenco’, oboje počnejo ‘nesinhronizirano’ in brez koncepta, medtem pa živijo od ‘minulih zaslug’ in downsizinga, največkrat na račun kakovosti obeh izdaj. Za vrsto podjetij iz drugih tradicionalnih industrij se poskus preživetja brez prestrukturiranja ni dobro končal.