Predvčeraj Union, včeraj Delo, jutri Pivovarna Laško, pojutrišnjem Mercator, vse po istem modelu: najprej do prevzemnega praga, nato s prijateljskimi družbami čez polovico in nazadnje prevzem. Če je ‘Pivovarna Laško je ekonomsko in politično najpomembnejša holdinška družina, ki je v tranziciji izšla iz korporativnega omrežja Kučanovega Foruma 21′ in če ‘vpogled v nastanek in razvoj holdinškega sistema Pivovarne Laško razkrije, da gre za klasično oligarhično družino, ki je nastala na podlagi nedelovanja temeljnih mehanizmov tržne konkurence’, kakor je pred približno pol leta v Financah zapisal Stanislav Kovač, potem je bil Boško Šrot (51) ‘arhitekt’ in ‘izvajalec’ tega ‘projekta’ še preden je proti koncu leta 2005 tudi uradno postal prvi človek matičnega podjetja in skupine. Tonetu Turnšku, dolgoletnemu laškemu patriarhu, so za kaj takega manjkale vse Šrotove lastnosti – domišljija, velikopoteznost, intuicija, znanje, predrznost in brezobzirnost, imel pa je tisto, kar je njegovemu takratnemu namestniku še manjkalo – potrebno politično zaledje.
Bila sta kongenialen par, ki je znal izkoristiti svoje ‘primerjalne prednosti’ v pivovarski vojni; ta se je začela kot prestižni spopad med dvema ‘rdečima direktorjema’, nadaljevala na ločnici ‘nacionalnega interesa’ in končala z zloglasn0 odločbo urada za varstvo konkurence. Še drugače, vojna, katere cilj je bil sprva ‘omejen’ in ‘narodnogospodarsko’ nepomemben, se je sprevrgla v ‘totalno’, v njej niso sodelovala le sodišča in regulatorji trga, ampak tudi politiki in mediji, v njej ni šlo le za pivo, vodo in sokove, ampak predvsem za dolgoročne politične in poslovne interese. Rečeno drugače, s pivovarsko vojno se je leta 2001 končalo (pidovsko) obdobje ‘pratranzicije’ in začelo obdobje ‘prvobitne akumulacije’ kapitala. Pivovarska vojna pa je plastično ponazorila, kako šibka je še vedno pravna država, kako zlahka je mogoče izigravati regulatorje trga, kako voljno se dajo voditi za nos politiki in kako donosno zna biti prelaganje lastniških svežnjev.
Osnovna dejavnost? Turnšku je morda še šlo za pivo in pijače, Šrot pa je najkasneje takrat spoznal, da je na dosegu roke še veliko več, da ’stvarnica vse ti ponudi’, le drzniti se in znati je treba. Bili smo bolj ali manj osupli in zgroženi spremljavalci njegovih nazornih lekcij, kako je mogoče osebni interes ali lokalni interes preobleči v nacionalnega, kako prodati politični interes kot gospodarski in nasprotno, kako zastaviti podjetje A za B, B za C, B in C za D, kako eno ‘uslugo’ poračunati z drugo, potem pa obe še enkrat unovčiti …, kako poslati poslance in medije na nacionalne okope, kako izigrati enega in potem še drugega predsednika vlade, kako spremeniti novinarske sovražnike v najemnike, kako iz direktorjev, urednikov in političnih zaveznikov narediti ‘potrošni material’ …, ja, kako prevzemati brez prevzemnih ponudb in s prijatelji, ki jim ni mogoče dokazati ‘povezanosti’, ustvarjati horizontalne in vertikalne koncentracije in biti uspešen pri širjenju ‘osnovne dejavnosti’ (če ti že pri širjenju trga ne gre).
‘Čeprav smo v zadnjih nekaj letih uspeli združiti slovensko industrijo pijač in ji s tem omogočili dolgoročen obstoj na domačem trgu, želimo v bodoče okrepiti tržni položaj na tujih trgih. To pomeni na tistih, kjer smo že prisotni sami ali s povezanimi družbami, kot tudi na ostalih trgih jugovzhodne Evrope in EU,’ je jeseni leta 2005 izjavil Boško Šrot. Se spomnite, to je bilo takrat, ko je bilo treba prodajo Mercatorja PL in Istrabenzu utemeljevati s ‘prodorom na jugovzhod’. Danes celo Janez Janša ve, da je bil to larifari: PL je z 31 odstotkov leta 2003 je delež izvoza (količinsko) padel na manj kot 23 odstotkov leta 2006, prihodkovno pa je z dobrih 11 odstotkov leta 2005 porasel na nekaj več kot 13 odstotkov v lanskem prvem polletju.
Šrotova genialnost ni v tem, da je zaslutil, kdo je za Janšo ‘državni sovražnik št. 1′ in česa si Janša najbolj želi, ampak da mu je v pravem trenutku ponudil oboje. In pri tem že takrat razmišljal, kako bo ‘žrtev kvalitete’ spremenil v pobudo. Janša je res obramboslovec, ni pa strateg; pravnik Šrot morda ni bral Sun Cuja, a očitno mu umetnost vojskovanja ni tuja. Za Janšo se je primer Mercator končal, kakor hitro je dobil ‘glavo’ Zorana Jankovića ter Delo in Večer, za Šrota je bila to le ‘etapa’ v dolgem osvajalnem pohodu. Zdaj je Šrot na njem prišel tako daleč, da je sam postal ‘državni sovražnik št. 1′. Če Janša reče tajkun, četudi v množini in čeprav tega ne označi podrobneje, je vsem jasno, da misli na Boška Šrota. Janševa predstava o ljudeh je celo za politika staromodna in neproduktivna, v njej obstajajo le prijatelji in sovražniki oziroma izdajalci; Šrot je celo za poslovneža izjemno pragmatičen, zanj so uporabni vsi, čeprav večina samo za določen čas.
Prevzem PL, katere tržna kapitalizacija ta hip znaša približno tri četrt milijarde evrov, in prevzem Mercatorja, ki je trenutno vreden še kakšne pol milijarde več, tako nista samo (za Slovenijo) velikanski poslovni operaciji, pač pa tudi ’simbolni točki’ novega tranzicijskega preloma. Z drugimi besedami, Bošku Šrotu se podviga lahko posrečita ali pa ne, v vsakem primeru bo Slovenija z izidom dokončno in dolgoročno ‘definirana’, gospodarsko in verjetno tudi politično.
Vojko,
odličen komentar!
Zdaj lahko le počakamo, ali se bo zgodila “Rockefeller robber baron” zgodba o uspehu ali pa morda “Hodorkovski Yukos” začetek propada. Odprti sta obe možnosti.
Ja, Jože, nevarno se bližamo točki preloma. Gospod Šrot zmaguje v bitki s premijerjem in bo, če ne bo prišlo do nenadnih dogodkov, “nesramno” obogatel na račun tržne premoči in pretekle trgovine s politiko. Bo predsednik vlade povlekel rusko ruleto in kot Putin Hodorkovskega spravil za zapahe? Se nam obetajo sodni pregoni? Obe poti sta slabi…