Ko gledam in poslušam nov krog razprav o novi šolski zakonodaji, ugotavljam, da se prerekajo samo politiki, ravnateljev, ki vodijo šole, in učiteljev, ki poznajo razmere v razredu, ni slišati. Tudi stroka je zgleda obupala. Kakšne spremembe bi bile potrebne učencem in dijakom ter katere novosti bi učiteljem in ravnateljem omogočile, da bi lažje in bolje delali, je v tem političnem merjenju moči postalo povsem obroben problem.
Šolski minister tako neprepričljivo vztraja, da je treba zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja čim hitreje sprejeti, nasprotniki pa komaj kaj bolj prepričljivo zahtevajo novo usklajevanje. Edini namen vlade je očitno za vsako ceno imeti svoj šolski zakon, edini namen nasprotnikov pa, da ji to preprečijo.
V predstavitvi zakona vlada poslancem sporoča, da je nov zakon treba sprejeti, ker je treba zaradi številnih sprememb na področju vzgoje in izobraževanja v Sloveniji in EU najti ustreznejše normativne rešitve. Katere so spremembe, ki terjajo spremembe obstoječe zakonodaje, čemu je treba na vrat na nos prilagajati zakon?
Prvi sklop normativnih sprememb, ki jih terjajo nepojasnjene spremembe, je potreben na področju spremljanja, ugotavljanja in zagotavljanja kakovosti, piše v obrazložitvi. Sedanji zakon tega področja ne ureja zadostno, pravi vlada. Navede še, da je treba “procese spremljanja in evalvacije ter ugotavljanja in zagotavljanja kakovosti, ki se na področju vzgoje in izobraževanja že izvajajo, ustrezno sistemsko umestiti”. Ugotavljam, da bi vlada na tem področju rada več pristojnosti zagotovila ministru. Zakaj sedanji sistem ni ustrezen, predvsem pa, kaj bodo predlagane spremembe prinesle učencem, dijakom in učiteljem, spet ne izvem.
Ne verjamem, da poslanci, ki o tem zakonu odločajo, vedo, za kaj gre. Seveda ob tem ne vladi ne opoziciji in drugim nasprotnikom zakona ne pride na misel, da bi preverili, kako bi recimo lahko zmanjšali birokracijo v šolah, nad katero se učitelji vse bolj pritožujejo, ker jim jemlje čas za delo z učenci. Z odpravo administrativnih ovir se v vladi sicer ukvarja minister za javno upravo Gregor Virant, ko na seji vlade predstavlja svoje predloge, bi se kaj pa le lahko prijelo tudi šolskega ministra, če bi seveda vedel, kakšne so razmere v zbornicah in pisarnah ravnateljev. Če bi Milan Zver to vedel, ravnatelju s pripravo letnega poročila o evalvaciji v predlogu zakona ne bi naložil novih birokratskih nalog.
Nato sledi razlaga decentraliziranega sistema financiranja. Vlada poslancem najprej pojasni, da se “vprašanje financiranja vzgoje in izobraževanja z naraščanjem števila vključenih v sistem vse bolj zaostruje”. Ker se spreminjajo načini in oblike šolanja, jim je treba prilagoditi način financiranja in financiranje na oddelek ni več ustrezno. V drugih evropskih državah uvajajo sistem financiranja na učenca, tudi v Sloveniji je ta sistem že poskusno uveden, navaja vlada. Kje pa je kakšna primerjava? Zakaj ni naveden kak hipotetičen primer, recimo za šolo s 100 učenci, koliko bi dobila po sistemu financiranja na oddelek in koliko na učenca? Katere izboljšave, za učence in učitelje, ki si jih zdaj ne more privoščiti, bi si recimo lahko privoščila vzorčna šola po novem sistemu? Kaj bi vodstvo skupaj z učitelji lahko naredilo, da bi šola postala bolj privlačna za učence in tudi za kakovostne učitelje? Predvideno je, da bi nov sistem financiranja vse šole razen osnovnih šol morale postopno uvesti do leta 2012.
Glede zasebnega šolstva vlada po novem navaja, da Slovenijo k urejanju tega področja zavezujejo mednarodni dokumenti, opozarja še, da je ustavno sporno, ker v skladu z veljavno zakonodajo v Sloveniji ni mogoče ustanavljati zasebnih poklicnih in strokovnih šol. Z novim zakonom hoče to popraviti. Predlagano pa je tudi črtanje določbe, da mora biti v prvi razred zasebne šole vpisanih vsaj za dva oddelka učencev in dijakov. Se jim bo splačalo imeti samo en oddelek? Hkrati ko zapirajo podružnične šole in učence vozijo z avtobusi na matične šole, ker se to menda bolj splača, očitno ni nič narobe, če ima zasebna šola le za en oddelek učencev oziroma dijakov. Ali to pomeni, da bo enako veljalo tudi za javne šole?
Za javno razpravo je neodgovorjenih še precej več vprašanj. Če se s prilagoditvijo zahtev za izobrazbo zaposlenih v vrtcih res hudo mudi, je mogoče po hitrem postopku prilagoditi le tisti člen zakona, o drugih vprašanjih pa odpreti novo razpravo in v njej dati besedo tistim, ki je do zdaj niso dobili in predvsem vedo, kaj bi bilo treba spremeniti v dobro dijakov in zaposlenih v šolah.
