V Nemčiji se selijo upokojenci v cenejša vzhodna mesta, v Sloveniji pa se vse več delovno aktivnih ljudi iz različnih koncev države vozi v službo v Ljubljano. Cene stanovanj in najemnine bodo v Sloveniji in posebej v Ljubljani rasle, dokler bodo gradbena podjetja večino stanovanj, ki jih dogradijo, lahko prodala, tudi s pomočjo republiškega in občinskih stanovanjskih skladov.
Nemci v zadnjem času opažajo zanimiv fenomen. Zahodnjaki se selijo na vzhod. Da se mladi selijo iz vzhodnih dežel na zahod, zaradi tega so nekatera naselja že prazna, se dogaja že vse od padca berlinskega zidu. Zahodnonemški upokojenci pa so začeli v zadnjem času ugotavljati, da lahko s svojimi pokojninami precej bolje živijo v vzhodnih mestih. Najemnine za stanovanja so občutno nižje, cene v trgovinah in restavracijah so ugodnejše, kulturna ponudba, zlasti v Weimarju in Leipzigu, prav nič ne zaostaja za tisto v zahodnonemških mestih.
Slovenski statistični urad je pred kratkim objavil, da so se v zadnjih treh letih v Sloveniji stanovanja na trgu podražila za 50 odstotkov. Pri tem cene v Ljubljani rastejo hitreje kot drugod po Sloveniji. V prestolnici in okoliških občinah so tudi najdražja, sledi jim Kranjska gora s sosednjimi turističnimi občinami, nadpovprečno draga so stanovanja tudi na Obali. Podatki statističnega urada uradno potrjujejo, da državi z nacionalno stanovanjsko shemo kljub velikim obljubam Edvarda Ovna, nekdanjega direktorja republiškega stanovanjskega sklada in očeta sheme, cen stanovanj ni uspelo zbiti. Prav tako ni videti, da bi se rast cen stanovanj, vsaj tam, kjer so najdražja, kmalu ustavila. Enako velja za najemnine.
Gradbena podjetja imajo nedvomno zelo dobro preračunano, koliko stanovanj na leto lahko dogradijo, da se rast cen ne ustavi, hkrati pa te ne poskočijo za toliko, da kupci skupaj s starši, starimi starši in še kom ne bi zmogli napraskati denarja za nakup. S tem, da republiški in občinski stanovanjski skladi nekaj stanovanj prodajo po nižji ceni, povpraševanja ne morejo bistveno znižati in tako zavreti rasti cen. Gradbenim podjetjem je treba odvzeti monopol, ampak potem spet naletimo na pritožbe, da ni zemljišč ali pa so ta pregrešno draga, kar spet vpliva na ceno stanovanj. Kot pri avtocestah tudi cene stanovanj diktira gradbeni lobi.
O ponudbi in povpraševanju po stanovanjih v Sloveniji je tukaj pisal že Vojko.
Dokler bo v prvi vrsti država težila k zgoščevanju vseh dejavnosti v Ljubljano in bližnjo okolico, ne bomo rešili ne problema cene stanovanj in ne prometnih zamaškov na vhodih v prestolnico. Edino postopna selitev državnih uradov, ustanov in javnih podjetij ven iz Ljubljane nam dolgoročno lahko zagotovi skladen regionalen razvoj in upad vrednosti zemljišč ter cen stanovanj.
Stanovanjski skladi ne morejo zmanjšati povpraševanja, ampak ga lahko kvečjemu povečajo, kar se tudi dogaja. Sploh pa ni problem v povpraševanju ampak v ponudbi in tukaj ni govora o “preračunljivo počasni” gradnji stanovanj ampak predvsem o pomanjkanju zemljišč in s tem povezani birokraciji.
Upokojenci se lahko selijo v cenejša mesta (angleški upokojenci masovno kupujejo nepremičnine v V Evropi), medtem, ko bodo zaposleni gravitirali k centrom močnejšega gospodarstva. Tako je v Nemčiji in tako je pri nas. Bližina uradov in javnih podjetij s tem nima veze.
@Kolenkišta, “Bližina uradov in javnih podjetij s tem nima veze.” sledeč temu razmišljanju in podjetniškemu načelu čim manjših stroškov bi se potem vsa podjetja začela seliti v recimo Prekmurje.
Vemo pa, da temu ni tako. V “korporaciji Slovenija” je pač tako, da je za uspešno podjetje nujna bližina središč odločanja, ta pa so večinoma v Ljubljani.
Rešitev je precej preprosta. Zaradi majhnosti slovenije, bi lahko v vsako večje naselje postavili svoje ministrstvo ali urad. Mislim, da moderna avtocestna infrastruktura in elektronske komunikacije omogočajo nemoteno delovanje na razdalji 200 km.
Ampak potem bi morali ministri živeti v raznih “zakotnih selih” kar se pa verjetno ne sklada z njihovo samopodobo.
V zadnjih mojih financah je lepo ponazorjena razlika med cenami. Ugotavljali so koliko časa se lahko vozite z profitirano razliko v ceni nepremičnine če jo kupite 20km izven večjega mesta. In rezultat je od 9let do 218 let, odvisno od velikosti nepremičnine in za katero mesto se gre. Tudi sam se raje iz Savinjske vsak dan peljem v Lj. v službo kot pa da plačujem oderuške najemnine v Lj. V svetu je pa nekaj povsem vsakdanjega da se 100 km pelješ v službo.
v svetu se trendi vožnje zmanjšujejo, in bi se naj zmanjševali še naprej (predvsem zaradi zaveze očuvanja planeta). To, da se pri nas plačuje stroške prevozain se to splača? Drugače pa je prometni kaos po celi deželici primerljiv z urbanističnim kaosom gradnje vseprev in kakorkoli si kdo zmisli. Tako, da sedanjemu stanju, ki mu zadnja štiri leta neokomunistične vlade niso anredile nobene pozitivne usluge, moramo najti alternativo v javnem prevozu, decentralizaciji,… govorimo o državici, ki je velika kot sodoben megalopolis in ki kot slab približek le-tega (mogoče kje v Afriki) tudi funkcionira. odgovor seveda tiči v demokraciji, pa ne z balkansko razlago, večina je odločila.